Slovenski 15-letniki so s svojim življenjem razmeroma zadovoljni, tako je pokazala zadnja mednarodna raziskava znanja PISA 2015. Na 10-stopenjski lestvici zadovoljstva (od »sploh nisem zadovoljen« do »popolnoma sem zadovoljen«) so v povprečju obkrožili stopnjo 7,3. Po tem kazalniku se uvrščamo rahlo pod povprečje več kot 40 sodelujočih držav OECD, v družbo Poljske, Irske, Madžarske, Nemčije, to se pravi primerljivih držav. Podobno – povprečno – smo se uvrstili tudi pri (samo)zaznavi vrstniškega nasilja. Ne prva ne druga ugotovitev nista odmevali v javnosti, bržkone prav zaradi »neproblematične« povprečnosti. Toda v povezavi z dosežki v bralni, matematični in naravoslovni pismenosti – tu so se slovenski otroci izkazali nadpovprečno – lahko obe pomagata pri razmisleku o načrtovanju šolskih politik.
V tovrstne rezultate so sicer močno vtkani kulturni vplivi, ki jih ni mogoče izmeriti ali izločiti. Kaj dela zadovoljnega japonskega otroka, kaj pa slovenskega, ...