Brexit? Kaj je že to? Brexit naj bi odločilno vplival na izid četrtkovih predčasnih volitev, pa o njem trenutno malo kdo govori. Razpis teh povsem nepotrebnih volitev je narekoval oportunizem vladajočih konservativcev in Therese May, ki jih je omamila 24-odstotna prednost pred laburisti v raziskavah javnega mnenja. Prednost, od katere je ostalo samo še nekaj odstotkov. Pa še ti kopnijo.
Konservativci in Mayeva, ki so hoteli čim bolj po svoje izpeljati brexit, so nenadoma soočeni ne samo z možnostjo, da ne bodo dobili veliko večje absolutne večine od zdajšnje, kar je bil njihov cilj, ampak z možnostjo, da bodo dobili navadno manjšino ali celo doživeli poraz. Nič ni nemogoče, od manjšinske vlade konservativcev do koalicije laburistov, liberalnih demokratov in zelenih. Glavna tema predvolilnih političnih obračunov pa je trenutno, po že tretjem terorističnem napadu v desetih tednih, (ne)varnost Otočanov. Za vse, ki v Britaniji skrbijo za varnost, in za njihove politične gospodarje (vlado) se po napadu na Londonskem mostu, kot se je po nedavnem napadu v Manchestru, postavlja enako neprijetno vprašanje: ali bi ta napad lahko preprečili? Tako kot manchestrski napadalec je bil namreč tudi najmanj eden od napadalcev na Londonskem mostu policiji zelo dobro znan.
Napadalec znan s televizije
Policija je sinoči le objavila imeni dveh od treh napadalcev, ki so jih v soboto zvečer ubili policisti. Eden je tridesetletni Rachid Redouane, drugi 27-letni Khuram Butt. Ravno Butt, ki je pakistanskega rodu, je bil policiji dobro znan. Vrsto let je živel v Barkingu v vzhodnem Londonu. Bil je poročen in oče več otrok. Imel naj bi irsko osebno izkaznico, s katero naj bi veliko lažje neopažen potoval v tujino, kot bi z britanskim potnim listom. Policija ni bila edina, ki ga je dobro poznala. Zaradi radikalnih nazorov so mu prepovedali obiskovanje lokalne mošeje. Spoznali so ga tudi vsi Britanci, ki so lani gledali dokumentarno oddajo televizije Channel 4 o britanskih mudžahidih. V tej oddaji je bil v družbi šestih somišljenikov zelo agresiven, prepiral se je s policisti in razvil zastavo Islamske države. Dve osebi trdita, da sta ga prijavili policiji, ker so njegovi nazori postajali vse bolj skrajni in ker je našel opravičilo za vsak napad mudžahidov po svetu. Eden od njiju je v pogovoru za BBC dejal: »Jaz sem naredil svoje (s tem, da ga je prijavil policiji), oblasti pa ne!«
43.000 potencialnih domačih teroristov?
Vsi, ki skrbijo za varnost, od policije do varnostno-obveščevalnih služb, nimajo javne pravice do tega, da bi se branili. Jasno pa je, da so več kot preobremenjeni. Dolgo je krožila številka o tri tisoč muslimanskih skrajnežih, ki naj bi bili potencialni teroristi. Po napadu v Manchestru so varnostno-obveščevalne službe nenadoma priznale, da jih je veliko več: 23.000. Med njimi je več kot 400 mudžahidov, ki so se vrnili iz Iraka in Sirije. 3000 naj bi jih bilo vpletenih v okoli petsto različnih terorističnih načrtov. Pa to še ni vse: okoli 20.000 je takih, za katere so se pristojni, hočeš nočeš, nehali zanimati. Gre torej za 43.000 potencialnih teroristov. Vsi ti skrajneži, vse te številke so samo za policijo toliko večja mora, ker je zaradi varčevalne politike vlade od leta 2010 morala odpustiti dvajset tisoč policistov. To postaja tudi mora premierke Therese May, ker je bila notranja ministrica, ki je klestila proračun policiji. Danes, samo tri dni pred volitvami, jo je laburistični vodja Jeremy Corbyn pozval, naj odstopi, čeprav je proti koncu dneva omilil ta poziv, rekoč, da je »samo izrazil veliko jezo ljudi zaradi dvajset tisoč odpuščenih policistov«. Mayeva pa je danes večkrat obšla odgovor na vprašanje, ali je ravnala narobe, ker je kot notranja ministrica botrovala zmanjšanju števila policistov.
