Razvpiti zapornik Stephen Casiraghi, ki toži državo zaradi ponižujočega in nečloveškega ravnanja ter mučenja, trdi pa tudi, da je bil žrtev medicinskih poskusov, je po zadnji glavni obravnavi zahtevek za 260.000 evrov odškodnine zvišal na milijon. Ko ga je sodnica Barbara Krpač Ulaga povprašala o tem, se je vmešal odvetnik Tomaž Toldi in razložil, da pri takšni odškodnini vendarle ne vztraja. Pred kratkim je Casiraghi tudi dopolnil tožbo, češ da je zaradi incidenta v zaporu na Dobu moteno njegovo spolno življenje, pojavili pa so se mu tudi tiki na obrazu. Predlagal je, naj ga o tem dodatno zaslišijo, a sodnica ni bila za to, češ da bi to lahko navajal že v prvotni tožbi in tudi med aprilskim zaslišanjem.
Z »robokop« opremo
Kot smo že pisali, Casiraghi trdi, da so 19. marca 2014 na Dobu pravosodni policisti proti njemu nezakonito uporabili prisilna sredstva in da je proti svoji volji dobil injekcijo pomirjevala. Goran N. je včeraj pojasnil, da sta ga takrat na posebej varovanem zaporniškem oddelku s kolegom spremljala v kopalnico in mu razložila, da ga čaka selitev v drugo sobo. Iz takratne, ki je gledala na skupno sprehajališče, je namreč že nekaj dni žalil uslužbence, ki so hodili mimo v upravno stavbo. »Dajal je neprimerne opazke in kazal tudi intimne dele,« je povedal. Nekaj trenutkov pozneje se je iz kopalnice zaslišalo razbijanje. Kljub opozorilom, naj neha, se je ropot nadaljeval, zapornik pa je začel še žaliti in groziti (»prasice dolenjske, le pridite noter«). Zaradi varnosti so oblekli zaščitno (tako imenovano robokop) opremo, potem pa je eden vstopil v (že povsem razdejano) kopalnico in vročekrvneža poškropil s solzivcem. Zbili so ga na tla in od zadaj vklenili v lisice. A njegovo razpoloženje se ni spremenilo, zato so ga namestili v »medicinko«, posebno sobo z videonadzorom. In ker tudi to ni zaleglo (»večkrat je bil izločen v to sobo, a še nikoli ni bil tak«), so poklicali splošno zdravnico in psihiatrinjo.
Casiraghi zatrjuje, da je s kričanjem le opozarjal na bolečine v vklenjenih rokah, a po pričevanju Gorana N. tega ni omenjal – je pa res, da je bil vseskozi vklenjen, a zato, ker je bil nevaren. O uporabi solzivca in lisic je pojasnil, da so glede na situacijo proti njemu uporabili najmilejše sredstvo.
Dolžna ukrepati
Umiril se je šele, ko je dobil injekcijo haldola in apaurina. Psihiatrinja Kristina Tina Šelb je razložila, da je bil ob njenem prihodu zelo vznemirjen, žaljiv, napet, jezen. Svetovala mu je, naj se pomiri, sicer bo moral dobiti terapijo, on pa je odvrnil, da je noče in da v psihiatrijo ne verjame. Ker je bila tudi dobro uro pozneje situacija nespremenjena (med drugim je grozil, da bo ubil njo in medicinskega tehnika), se je odločila za injekcijo. »V stanju, kot je bil, smo dolžni ukrepati – lahko bi utrpel srčni infarkt, možgansko kap…« je dejala in dodala, da se je nato pomiril. Casiraghi, ki trdi, da so ga v bistvu skušali umoriti, pravi, da je bil potem nekaj časa kot »rastlinica«, ima pa tudi trajne posledice, nočne more, strahove. A psihiatrinja je pojasnila, da takšnih posledic zdravilo za umiritev ne more povzročiti.
