Promet od doma do službe je eden glavnih zločinov in kazni naše civilizacije. Tudi če odmislimo fosilna goriva, ki pridno pomagajo k zastrupljanju in segrevanju ozračja, nam je masovni individualni promet v pogubo s prometnimi zamaški, ko vse stoji in čaka, da se v Ljubljano vsako jutro stečejo vse pločevinaste reke, ki zgodaj popoldne začnejo odtekati nazaj v svoje domače kraje. In ljudje, ki se morajo vsak dan uro in več v svojih avtih voziti v mesto in nazaj, so to vzeli za nekaj normalnega. Vse, kar si želijo, so boljše ceste. In priznam, da tudi jaz uživam, ko sedim sam s svojimi mislimi, mimo pa teče pokrajina. Užitek je še toliko večji, odkar vem, da to ne more več dolgo trajati, saj se bo moral v naslednjih desetletjih promet radikalno spremeniti, pri čemer srčno upam, da se bo to zgodilo v smeri izboljšanja javnega transporta, ne pa malih privatnih daljinsko vodenih električnih sobic na kolesih.
Ko smo iz poveličevanja javnega preskočili v poveličevanje privatnega, smo kupe javnega denarja usmerili v končanje cestnega križa, da zdaj prek naše države čim bol...