O hrani in tem, v kakšni obliki kasneje pripotuje na končni cilj, se na potovanju pač razglablja in razmišlja. In to že od vstopa v kombi skupinskega prevoza, s katerim smo se odpravili na letališče v Benetke. Zgolj po kakšni uri ali dveh nočne vožnje smo se ustavili pred mejo z Italijo, kjer so sopotniki že na veliko malicali. Folij osvobojeni sendviči so razkrivali različne salame, sir in zelenjavo, okolica vozila se je kopala v vonju rahlo postanega mesa in kislih kumaric. Za trenutek me je poneslo nazaj v osnovnošolske dni, ko smo sendviče s »posebno salamo« začeli mlatiti že na parkirišču pred šolo, nato pa se čudili bruhanju peščice tistih, katerih želodčki so bili občutljivejši. A ti sendviči so običajno najboljši. Pomešani s pričakovanjem pustolovščine, dogodivščin in poti, s katere se boš vrnil za vedno spremenjen.
Po preste na tovornjak, na kitajsko hrano v China Town
Ker so očitno pozitivne sile vesolja delovale meni v prid, sem na letu v Los Angeles sedela sama. Raztegnila sem ude, namesto varnih testenin naročila piščanca (ki bi po okusu sodeč lahko bil tudi riba, cvetača ali kar koli drugega, a na potovanju je treba tvegati!), pogledala štiri filme, spila nekaj kozarcev vina in uživala. V Los Angelesu se je sproščenost ob pogledu na vrsto za vstop v državo – gneča je bila trikrat hujša kot na mejnih prehodih s Hrvaško sredi poletja – hitro razblinila, a sem imela vsaj čas pohrustati vse prigrizke in sadje, ki jih v ZDA ne smeš prinesti. Težav pri vstopu nisem imela, gospod za pultom je bil situaciji primerno namrgoden, a še vedno vljuden, tako da sva za trenutek poklepetala o tem, kaj počnem in kam grem, a je mojo navdušeno naštevanje zatrl v kali in me poslal naprej. Nekdo drug je imel malo večjo smolo, saj ga je vodja varnostne službe zasliševal tako dolgo, da sem bila prepričana, da ga sumijo kakšnega grozodejstva. Tarče izbirajo po naključju. Dva tedna kasneje sem jim na poti iz Chicaga v New York v oči padla jaz – temeljito so me pretipali po vsem telesu, na rokah pa mi celo naredili test za morebiten eksploziv.
Prvi cilj po preboju do hotela v središču Hollywooda (borili smo se s šestpasovnicami, živčnimi vozniki in nešteto rdečimi lučmi) je bila, kakopak, hrana. Los Angeles je znan po tem, da ljudje zelo pazijo na zdravo prehrano, bolj kot trdo hrano uživajo v sokove iztisnjeno sadje in zelenjavo, najverjetneje zato, ker veliko časa v kopalkah razkazujejo svoja telesa. A to nikakor ne pomeni okrnjene ponudbe za mesojedce. Zlasti v večjih ameriških mestih si lahko vsak privošči, kar mu srce poželi. Hrano, značilno za pripadnike etničnih skupin, je najbolje poiskati v tistih predelih mesta, kjer živijo posamezni priseljenci – najboljšo (in izjemno poceni) kitajsko hrano boste dobili v China Townu, Little Italy je ovit v vonjave testenin, pic in sveže pripravljenih kanolijev, falafel je greh kupiti kje drugje kot tam, kjer so se naselili najnovejši priseljenci z Bližnjega vzhoda. Preste, sladoled, kavo, hot dog pa tudi cele obroke lahko na ulicah večjih mest dobite še na simpatičnih tovornjačkih in kioskih.
Ko Evropejec ne zna sestaviti hot doga
Malo manj izbire smo imeli v manjših krajih ob cesti Route 66, kjer smo se v tipičnih ameriških »dinerjih« ustavljali na hamburgerjih, vaniljevih shakih, ki so me spomnili na legendarni prizor Mie Wallace in Vincenta Vege iz Tarantinovega Šunda, ter različnih zrezkih, ki so se s krompirjem in zelenjavo kopali v nepredstavljivi količini omake. Porcije so smešno velike, eden od krožnikov s kosilom je bil celo večji kot moja glava, a saj veste, da je v ZDA vse večje. Na bencinskih postajah so na voljo litrski kozarci za sladke gazirane pijače in če je del spijete že med čakanjem na plačilo, si lahko posodo brezplačno znova napolnite do vrha. Ena zabavnejših dogodivščin, po katerih so nas trebušne mišice bolele še dan kasneje, se je pripetila prav med nakupom bencina. Sopotnik Sašo je bil, kot ves čas potovanja, lačen kot volk, v oči pa mu je padel hot dog. Vzel je hrenovko in jo pomolil pod nos gospodični na blagajni. »To bi, prosim,« jo je prijazno nagovoril, ne vedoč, da bi moral sam poskrbeti tudi za štručko, ki se je skrivala v predalu, in priloge, ki so se bohotile zraven. Gospodična nas je vse tri pogledala kot žaba lešnik in nam, kot bi razlagala predšolskim otrokom, podala navodila za sestavo jedi. Mi pa smo zraven umirali od smeha. Ob takšnih trenutkih mi je vsaj malo bolj jasno, zakaj so me Američani v preteklosti spraševali, ali imamo v naši državi elektriko in/ali tekočo vodo.
Največjo težavo s hrano pa nam je predstavljala njena sladkoba. Kruh, kosmiči, sokovi, kava, marmelada, arašidovo maslo, testenine… Za vse se je zdelo, da ima dodano žličko sladkorja. Zato smo tudi večkrat zavili v samopostrežni Walmart, kjer smo lahko sami izbrali nesladkana živila. Oaza neskončnih možnosti nakupovanja nam je sicer ponujala sladice vseh možnih barv, prašičje parklje, lično spravljene v kozarec, trdo kuhana jajca v vrečki pa tudi orožje (za nekaj sto dolarjev, a z obveznim dovoljenjem za nošenje) in alkohol. Pri tem se lahko zatakne že ob nakupu, saj prodajalci zahtevajo osebni dokument od vseh v skupini, ne zgolj od tistega, ki alkohol plačuje (vsi morajo biti stari več kot 21 let). Kar zadeva alkohol in njegovo uživanje v javnosti, so Američani dokaj trdovratni. V nekaterih državah je dovolj že, če pločevinko ali steklenico zakamufliraš s papirnato vrečko, v nekaterih je prepovedano tudi to. Takrat pride zelo prav (evropska) iznajdljivost; kakšen prazen lonček za kavo v trenutku reši vse morebitne zaplete s policisti. Ti poleg splošne varnosti v prometu ali na ulicah kot sokoli prežijo tudi na vse bolj preganjane kadilce. A več o tem morda prihodnji teden.
