Središče Ljubljane se blešči, le nekaj kilometrov stran pa nekateri ljudje še vedno nimajo kanalizacije. V ljubljanski občini ima po podatkih občine 88 odstotkov prebivalcev dostop do uporabe kanalizacijskega sistema, kar pomeni, da prestolnica ne izpolnjuje predpisov, ki izhajajo iz evropske direktive.
Po teh bi morale imeti do leta 2010 aglomeracije, večje od 100.000 prebivalcev, več kot 98-odstotno kanalizacijsko pokritost, aglomeracije z več kot 2000 prebivalci pa do leta 2015 več kot 95-odstotno. V javnem podjetju Vodovod-kanalizacija pravijo, da ima v ljubljanski mestni aglomeraciji, ki šteje več kot 260.000 prebivalcev, 93 odstotkov ljudi dostop do kanalizacijskega omrežja, v aglomeracijah z več kot 2000 ljudi z obrobja mesta pa je ta delež še bistveno nižji. Ljubljana računa na evropska sredstva v okviru velikega kohezijskega projekta, s katerimi bi do leta 2020 kanalizacijsko omrežje toliko dogradili, da bi to ustrezalo predpisom.
Odločitev bo padla do 10. avgusta
Odločitev iz Bruslja o tem, ali bodo sodelovali v 111 milijonov vrednem projektu, pričakujejo do desetega avgusta. V projektu naj bi sodelovali še občini Medvode in Vodice. Predvidena je nadgradnja velike čistilne naprave v Ljubljani, dograditev kanalizacije v vodiški in medvoški občini, povezovalni kanal iz Ljubljane do teh dveh občin in dograditev kanalizacije v 39 ljubljanskih aglomeracijah. Za zadnji del investicije je predvidenih 39 milijonov evrov. Ta finančna perspektiva se bo končala leta 2020, s čimer bi prestolnica deset let po predpisanem roku izpolnila zahteve iz zakonodaje.
Poraja se vprašanje, zakaj tolikšen del Ljubljane še ni pokrit s kanalizacijo. »Verjetno je veliko odvisno od finančnih sredstev, včasih je problem s pridobivanjem zemljišč, vse to, kar je potrebno, da se neka investicija izpelje,« je odgovorila vodja razvojne službe pri mestni kanalizaciji in vodovodu Nataša Šušteršič, ki dodaja, da nekateri na kanalizacijo ne bodo nikoli priključeni. Pojasnjuje, da gre za tiste hiše, ki so toliko oddaljene od zaselkov, da jih ni smotrno vključiti v javni komunalni sistem, ampak se lahko njihov položaj ureja individualno. Šušteršičeva pravi, da je to glede na zakonodajo povsem zadovoljivo.
Tiste hiše, ki nimajo urejene kanalizacije, ta problem rešujejo različno. »Večinoma imajo večje greznice, ki pa ne vemo, v kakšnem stanju so in kako vplivajo na okolje, kajti na tem področju zanesljivih podatkov ni. Vplivi na okolje niso ravno dobri, zato je treba to urediti,« je povedala Šušteršičeva, direktor sektorja kanalizacija pri javnem podjetju Vodovod-kanalizacija Boštjan Mišmaš pa je dodal, da se je stanje izboljšalo, odkar so leta 2014 uvedli izboljšave pri praznjenju in odvozu vsebine greznic.
Šušteršičeva opozarja še, da je v manjših aglomeracijah meja med doseganjem predpisov in nedoseganjem tanka. »En objekt se ne priključi v sistem, pa že pade odstotek, če območje ni veliko. Tisti, ki niso priključeni na komunalni sistem, morajo imeti majhne čistilne naprave. Če to ni mogoče, pa morajo v skladu z zakonodajo prazniti nepretočne greznice.«
Kanalizacijski sistem začeli graditi pred več kot sto leti
Prvo kanalizacijo je Ljubljana dobila že, ko se je imenovala Emona. Sodoben kanalizacijski sistem pa so začeli graditi na začetku prejšnjega stoletja. Profesor na tehnični šoli v Pragi Jan Vladimir Hrasky je leta 1899 zasnoval kanalizacijski sistem, prvi zametki javne kanalizacije so sledili leta 1905 na Lipičevi ulici. Devet le pozneje so zgradili prvi del kanalizacijskega zbirnika na levem bregu Ljubljanice v središču mesta, leta 1933 pa še na desnem bregu. V naslednjih desetletjih se je kanalizacijsko omrežje iz središča mesta postopoma razširjalo proti obrobju, vse do današnjega stanja, ko dvanajst odstotkov prebivalcev kanalizacije še vedno nima. V petdesetih letih je začela obratovati tudi čistilna naprava na Brodu, v šestdesetih pa v Črnučah.
