V vmesnem času se je podala tudi v esejizem, pesnjenje in ustvarjanje stripov, a redki vedo, da je njen prvi poklic pravzaprav restavratorstvo. Kot pravi, še ni restavrirala slike, ki ne bi imela nabožne vsebine. A povezave med restavratorstvom in pisateljevanjem ne išče: »Pisanje je nekaj osebnega. A ne eno ne drugo ni donosno, čeprav se z restavriranjem lahko vsaj preživljam.«
Tako Tramvajkomanda kot nekatera vaša pretekla dela se ukvarjajo s posmrtno pripovedno perspektivo, najočitneje roman V četrtek ob šestih. Kaj vas pri tem posebno vznemirja?Upam, da je jasno, da tu ne gre za mazohizem, temveč odmik od realnosti, ki bi ga vsi zelo nujno potrebovali, da bi na svoje življenje pogledali z drugega zornega kota. Pa tudi obešenjaški humor mi ni bil nikoli odveč in tukaj sem si res dala duška. Med pisanjem me ni navdajala resnobnost, ki bi jo bilo pričakovati, če že govorimo o smrti, ampak radovednost, velikanska volja do eksperimentiranja in občutek svobode, že kar norčavosti.
Naslov Tramvajkomanda, oddelek za pritožbe bo najbrž več povedal starejšim kot mlajšim bralcem. Kaj pravzaprav pomeni?Tramvajkomanda se je nekoč reklo fiktivni instituciji za nerešljive, brezupne pritožbe, ki niso spadale nikamor. Če bi obstajala, bi morala delati dan in noč, o tem sem prepričana. Boljše metafore za stanje v današnji družbi pravzaprav ni. Obenem pa me privlači nostalgija v starih besedah, ki so na neki način že zarjavele. Precej sem tvegala, saj je izraz že davno iz rabe, a tej žlahtni patini se nisem mogla odpovedati.
Vaši junaki se tokrat utapljajo v družbenih konvencijah, še posebno na področju reprezentacije spola, kritični pa ste tudi do praks kapitalizma.Do vsega, kar ste našteli, imam svoje osebno mnenje, a ga pri pisanju puščam ob strani. Raje opazujem, kako se poante oblikujejo same od sebe, spontano, in kako se odražajo v situacijah, ki jih opisujem. Kar je najboljšega, vedno nastane nenačrtovano. Problemi, ki se pojavljajo v mojih zgodbah, me očitno zadevajo, ne počutim pa se poklicano, da jih razrešujem ravno s pisanjem. Nisem sociologinja, psihologinja ali filozofinja, niti novinarka. S problemi se raje poigravam in morda je pogosto odgovor ravno v svobodi, ki si jo vzamemo, v distanci, ki jo vedno tako poudarjam.
Sicer pa vam distanco omogoča tudi ironija, ki gre z vašimi pretiravanji mestoma že v cinizem, a tudi to je v vaših delih stalnica. Ali skozi to optiko tudi sicer motrite svet?Cinizem je uporabna vsakdanja strategija za prikrivanje ranljivosti in odganjanje nadležnežev, kdor ga ponotranji, pa se znajde v težavah, ki zelo hitro presežejo koristi. Zanimivo, da ne prenesem ciničnih avtorjev, v prvi vrsti Houellebecqa in Bernharda.
Komisija je v utemeljitvi zapisala, da je prav slog glavni junak vaše zbirke kratke proze, a zdi se, da je v njem prav toliko pretiravanj kot na vsebinski ravni.Slog se ne načrtuje vnaprej, nastaja skupaj z vsem drugim in je organski del zgodbe, ki bi jo bistveno spremenili, če bi jo povedali drugače. Že v najbolj vsakdanjem govoru intonacija bistveno vpliva na pomen, lahko ga tudi obrne na glavo. Slog je prvo, kar opazimo, in zadnje, kar pozabimo. Lahko pa se spremeni tudi v omejitev. Tudi to se mi je že zgodilo, a tako pisanje sem črtala, ne boste ga brali. Zaznati je treba svoje meje, svoj rob, preden ga zaznajo drugi.
Zakaj ste tokrat v zgodbe bolj kot kadar koli prej vnesli fantastične elemente?Tudi za povsem realistično fikcijo je treba imeti bujno domišljijo. Po drugi strani pa so v fantastičnem žanru obrtniška pravila kvečjemu strožja, saj je treba nekako kompenzirati, da smo se znašli na izmuzljivem terenu. Tako da ne gre za preprosto delitev na navdihnjene avtorje, ki naj bi prekipevali od idej, in suhoparne rutinerje na drugi strani. Resnica je pogosto ravno obrnjena in fantastika je pogosto le krinka za pisanje, ki je v resnici pritlehno, da o tem, kako je zaradi komercializacije prišla na slab glas, niti ne govorim. Kljub temu ostajam na strani fantastike, morda zato, ker se po naravi nagibam k eskapizmu. To je tudi glavni motor mojega pisanja.
Te kratke zgodbe so nastajale skupaj z vašim prvencem Mrtvaki in šlagerji, a so izšle šele zdaj. Kako gledate na svoj dvajsetletni razvoj?Gre za možnosti in za rešitve, ki jih pred dvajsetimi leti nisem videla, zdaj pa sem jih pograbila z obema rokama. Za omejitve, ki so se spremenile v navdih. Na neki način je bilo pisanje zabavno in ganljivo hkrati, kot skoraj vsako vračanje, čeprav ne v smislu ponovitve, ampak nadgradnje. Na drugi strani pa je bila nostalgija, povezava s tistim, kar me je tako fasciniralo, da sem sploh začela s pisanjem, ne da bi se spraševala, koliko veljam na literarnem področju.
Zgodbe v Tramvajkomandi so nepričakovano dolge, imajo tudi podpoglavja, včasih morda presegajo formo kratke proze. Kako gledate na to?Zanimivo se mi je zdelo pisati tako različne stvari, zgodbe si niso v ničemer podobne, povezuje jih le dejstvo, da gre za zelo eksperimentalno zbirko. Zdaj približno vem, koliko lahko potegnem iz posamezne ideje – za cel roman ali za pol strani.
Metafizično podlago Tramvajkomande ste si zamislili kot metafizično burlesko.Ritem mojega pisanja je tako ali tako hiter, prehiter, mistika, ki me v resnici zanima, pa je ravno nasprotje tega. Nasprotje, ki pa se mi zdi izjemno zanimivo in produktivno za raziskovanje, se je torej vzpostavilo že samo. Ves čas se sprašujem, kaj bi dobili, če bi Zenon iz Eleje pisal scenarije Charlieju Chaplinu.
