Šla bom na predstavo in potem bom mogoče še ujela konec finala,« je rekla prijateljica. Mojemu začudenemu pogledu bi lahko dodala stripovski oblaček in v njem same vprašaje in klicaje. Nobene dileme, niti kančka dvoma ni bilo, da ne grem na predstavo plesnega festivala, kjer sem nekoč tudi delala. Umetnost ni imela šans. Jasno je bilo, da bom gledala finale evropskega prvenstva v košarki. Gledala sem nekaj tekem prvenstva v različnih družbah, vmes tudi sama, komentirali smo igro, jih strastno trenirali, bili divje srečni, dajali navodila, trepetali, kričali, ploskali, bili kakšen trenutek usodno žalostni, jezni. Na koncu sem plesala na našo himno. Takega šusa emocij ne doživljam ob umetnosti. Umetnost me je in me prav gotovo še bo notranje polnila, odpirala, razpirala, toda ob gledanju v dvorani, na ekranih, med branjem vse, kar doživljam – doživljam v sebi, sama. Morda nas več hkrati v tišini podobno doživlja. V kinodvoranah, med branjem, na predstavah ne kričimo, ploskamo vmes, komentiramo, jemo in pijemo, se pogovarjamo med seboj na glas. Se ne spodobi, motili bi delo in preglasili notranji užitek.
Kar sem nekoč vedela o košarkarjih in košarki, se je z leti seveda zelo spremenilo. Ne sledim, nisem na tekočem. Pojma nimam. Toda gledati našo reprezentanco pri de...
Skrbi me erozija kriterijev, veliko bolj kot medijsko opletanje politikov s knjigo. Zelo opazna je v medijih, hitro se širi. Danes ti hitro in zlahka...