Lansko odprtje jubilejnega, 50. beograjskega mednarodnega gledališkega festivala Bitef je minilo v znamenju razkošne slovesnosti, na kateri poleg kulturne ni manjkala niti politična elita. Začetek letošnjega Bitefa je v tem – toda samo v tem – pogledu ponudil prizemljitev: glede na to, da je predstava Olimp Jana Fabra, ki traja polnih 24 ur, že sama po sebi dovolj spektakularna, se na oder beograjskega centra Sava ni povzpel nihče, festival pa je samo s svojim glasom odprl Fabre z zgoščenim sporočilom o potrebi po lepem in s pozivom vsem, naj postanejo »bojevniki lepote« – kakor on.
Antična Grčija v enem dnevu
Glas o uprizoritvi Mount Olympus – ali preprosto Olimp – se širi po Evropi že dve leti, vse od premiere projekta, ki ga je Fabre snoval šest let, konkretno pa pripravljal še leto dni. Še ena grandiozna gesta protislovnega belgijskega umetnika na začetku festivala pa ni bila le premišljena poteza selektorja Ivana Medenice, ampak tudi skrajni izraz rdeče niti programa, in sicer žanra »durational performance« oziroma »predstav dolgega trajanja«, ki jo označuje tudi večpomenski slogan »Epic Trip«. Precej manj razkošno, a vseeno zanimivo obliko izčrpavanja občinstva in porabe odrskega časa je pokazala tudi škotska skupina Forced Entertainment s krajšo, šesturno različico svoje predstave Quizoola!.
Predstava Olimp, v kateri je avtorsko obdelana tako rekoč vsa starogrška dramatika, od Homerja do Ajshila, Sofokleja in Evripida, je vpeta med absolutno nadzorovano izvedbo in Fabrovo samosvojo avtorsko osebnost; eden glavnih temeljev zahodne civilizacije se kaže kot res široko polje navdiha za prekipevajoči avtorjev talent, podprt z izdatno mero izkušenj, ambicij in energije. Umetnik, ki je premikal izrazne in pomenske mejnike sodobnega gledališča, je v antičnih pripovedkah, polnih skrajnih leg v odnosih med ljudmi in bogovi, našel snov za brstenje lastnih vizij, v časovni razsežnosti, v na vse pripravljenem 28-članskem ansamblu pa tudi dovolj prostora za njihovo realizacijo.
Preseganje dvojnosti bivanja
Fabrova postavitev, hkrati radikalna in disciplinirana, se tako razpira med občutjem tehničnih, prostorskih in telesnih omejitev resničnosti, v kateri se vzpostavlja, in mislijo, s katero poskuša preseči te tri ali štiri dimenzije in jim dodati še kakšno več. In tako je verjetno treba brati tudi vsebino predstave kot celote: kot upor človeškega proti omejitvam, ki so jih postavili bogovi in narava – pri čemer je bilo starim Grkom vseeno nekoliko lažje, saj so odgovornost za svoje želje (in posledično usodo) lahko prevalili na bogove, ki so se z njimi, kot je dolga stoletja pozneje povzel Shakespeare, »igrali kot z muhami«. V času psihoanalize, množičnih medijev in atomske energije smo se bogovom na žalost odpovedali, toda protislovja človeške narave ostajajo. Prav zato se Fabre vrača k antiki: da bi večno razdeljenost pojasnil s preizkušenim sredstvom, torej z medsebojnim prepletanjem apoliničnega in dionizičnega načela, iz katerega so stkane človeške usode. Pri tem tako predstavo kot njenega avtorja muči ista težava: kako pokazati nezmernost in hkrati obdržati strukturo, oziroma kako se konceptualno spopasti s to dvojnostjo, ki jo izdajajo prav vsi gradniki uprizoritve: skoraj asketska scenografija, ki se v trenutku spremeni v vizualno razkošje, čvrsta koreografija, ki daje izvajalcem možnost improvizacije, toda tudi manične repeticije, obilica besedila, ki reproducira misel klasikov, hkrati pa v sodobni, nepatetični podobi ponuja dovolj prostora za ekspresivne in sugestivne govorne nastope.
Superlativi, ki pritičejo predstavi, se nanašajo tako na izvajalce kot na občinstvo in producente, ki si jo sploh drznejo gostiti. Poleg izčrpavanja namreč ponuja tudi možnost za vzhičenost v trenutkih, ko se večplastnost antičnih dram in mitov naenkrat uzre v eni sami odrski sliki skorajda absolutne moči. Obstajajo pa seveda tudi deli, ki so enako epski, a manj epohalni, in služijo bolj ohranjanju fascinacije nad vztrajanjem na obeh straneh odra. Četudi nastopajoči po večurnih, včasih skrajno napornih epizodah zaspijo kar na odru, lahko tudi gledalci odidejo iz dvorane ali zadremajo na sedežih; in v trenutkih, ko moč in zavest prideta do svojih skrajnih meja, bi si verjetno eni in drugi želeli zamenjati svoja mesta.
