Tujec, ki namerava stalno bivati v Sloveniji, mora spoštovati, sprejeti in se postopoma naučiti tudi slovenščino. Tako je vsepovsod, v nekaterih državah pa je stalno bivanje pogojeno tudi z znanjem jezika. Kar se tiče »najbolj uporabljenega tujega jezika na našem območju«, je to srbohrvaščina, ne pa prikrito vsiljena angleščina. To, da je Slovenija prikrito (neuradno) dvojezična slovensko-angleška, je problem naše počepniške jezikovne politike, ki bi v drugačnih zgodovinskih razmerah lahko bila tudi slovensko-ruska. Sicer pa bi bilo v smislu pričakovanja iz članka stanje pri uporabi jezikov v upravnih postopkih naslednje: na Primorskem slovensko-italijansko, v Prekmurju slovensko-madžarsko, v ljubljanski pokrajini slovensko-angleško, na Štajerskem pa najbrž slovensko-nemško. Tiste, ki imajo malo daljši zgodovinski spomin, bo to zagotovo spomnilo na znan zemljevid razkosanega ozemlja, ki pa bi danes naj bilo država Slovenija.
Članek o slovenščini za tujce je torej dobra vzpodbuda za širši razmislek o slovenščini, tujih jezikih in jezikovni politiki. Zato predlagam novinarki, da gre v sosednje države (na Dunaj, v Budimpešto, Zagreb, v Rim) in si na njihovi upravni enoti poskusi urediti stalno bivališče z uporabo tujega jezika – lahko tudi s slovenščino. Prepričan sem, da bomo po njeni vrnitvi lahko brali izredno zanimiv in vsebinsko pester članek.
Janez Zadravec, Ljubljana
