V naši hiši je bil v pritličju dnevni bar. Odprl se je ob šestih zjutraj in stregel pijačo do pete popoldne. Kava ni bila ravno vzorna, ampak bil je to bar, ki je desetletja oblikoval življenja svojih strank, zadnjih dvajset let tudi moje. Bil je zatočišče krogu ljudi posebne sorte, med katerimi se je spletel občutek pripadnosti. Bil je to bar, v katerem je čas tekel počasneje. Stalne stranke so bili pretežno moški, ki so pili pivo. Dostikrat sem jim rekla dobro jutro, ko sem odhajala, in jim pokimala, ko sem se popoldne vrnila domov. Vendar so se v baru vsaj za hip ustavljali tudi »resnejši« prebivalci sosedstva. Razvili so se mali dnevni rituali. Mednje so šteli drobne sosedske usluge, deljenje pomembnih novic, razprave o tem in onem, osebna praznovanja, skratka, stkala se je mreža odnosov, ki je vključevala več kot vso ulico. Pred mesecem in pol je bar zaprl vrata. Lastnik je sicer poskrbel za naslednika, a bar je zdaj v prenovi. V tem času je krhka mreža odnosov, ki so se pletli skozi bar, povsem razpadla. Včasih na cesti še srečam koga od stalnih strank. A vedno redkeje.
V mestih je rotacija vsebin in načinov organizacije prostora stalnica. Spremembe so vsakodnevne in neizogibne. Največkrat jih niti ne opazimo. Zarežejo le, kadar po...