Vsi poznamo dogajanje na tem področju ob razpadu Jugoslavije, vemo za vojno na Balkanu, a večina najbrž ve, da se je denimo Slovenija prva osamosvojila. Če bi torej nemške bralce kdo prosil, da naštejejo nekaj imen slovenskih avtorjev, bi imeli precejšnje težave. Zelo zavzeti bi morda pomislili na Draga Jančarja in Aleša Štegra, a tu se konča.
Moja situacija je malo specifična, ker sem založnik Maje Haderlap – za katero verjetno največ Nemcev misli, da je Avstrijka –, zato sem se o slovenskih partizanih in položaju slovenske manjšine na Koroškem veliko naučil. Nekatere avstrijske založbe, kot je Drava, so prevedle nekaj del iz slovenščine, večje nemške založniške hiše pa niso naredile veliko. Ne vem, če kateri nemški založnik sploh razume slovensko, zato je torej za nas ključno, da imamo svetovalca, ki bere slovensko in čigar mnenju zaupamo; v mojem primeru je to Maja.
Kaj so ključne lastnosti tuje literature, ki vas bodo prepričale, da se boste odločili za prevod? Kaj vas je pritegnilo pri Kronosovi žetvi?Naša založba izdaja predvsem visokokakovostno beletristiko in humanistiko, verjamemo v besedila, ki lahko živijo dlje kot zgolj eno sezono, raje deset, petdeset, sto let, in take knjige z veseljem izdamo. Želeli bi si, da v več kot 1500 ali 2000 izvodih, a za zdaj še nismo obupali.
Kronosova žetev je doživela v Sloveniji velik uspeh in veliko pozitivnih kritik, kar nekaj šteje. A je med uspehom neke knjige doma in v tujini seveda velik razkorak. Le redki bralci bodo rekli: oh, želim si izvedeti kaj o sodobni slovenski ali ruski literaturi. Zato se založniki trudimo najti knjige, ki prenašajo moderen pogled na sodobnost, realnost. Seveda gre za partikularni pogled na neko problematiko, a mora biti v nekem smislu tudi univerzalen. Skupni so nam denimo razmisleki o politični ali klimatski krizi. A kako ljudi spodbuditi v branje teksta, v katerem korejski pisatelj razmišlja o vsakdanu?
Osebno se mi zdijo zanimive zgodbe o transformaciji iz svojevrstnega socialističnega ustroja v sodobnega. Ko mi je včasih kdo rekel, da ga zanimajo zgodbe iz časa po vojni, je to zame pomenilo po 2. svetovni vojni, danes pa to pomeni nekaj povsem drugega.
Slovenski založniki tujim še lahko ponudijo romane, a zelo težko prodajo avtorske pravice za kratko prozo ali poezijo. Zakaj?Poezija se pri nas ne prodaja dobro. Tudi naše pesnike natisnemo le v okoli 1200 izvodih, pa smo zaradi slabe prodaje že v rdečih številkah. Če temu dodamo še stroške prevoda, smo v njih že potonili. Če dobimo od nekega drugega vira, denimo Slovenije, sofinanciranje prevoda, je stvar nekoliko bolj realna.
Če dobim na mizo poezijo mladega, odbitega, modernega in dobro pomreženega nemškega pesnika, bom rad izdal njegovo knjigo, ker lahko spremljam njegov razvoj še pri drugi in tretji, lahko hodi na literarna branja in druženja z bralci po različnih mestih, morda bo dobil nagrado. To je precej težje storiti s tujimi pesniki, zelo malo je nagrad za tujo literaturo.
Naša založba na leto objavi okoli 200 knjig, velik del predstavljajo znanstvena literatura, literarna zgodovina, filozofija. Založba mora z delom svoje produkcije, ki se dobro prodaja, nadomestiti izgubo pri prodaji knjig poezije in preostalih manj donosnih izdaj. Tudi zato se velike založniške hiše raje odločijo za izdaje ameriških bestselerjev.
Kako pomemben je pri prodaji knjig stik avtorja z bralci? V Sloveniji je avtorjem, ki so plačilo za knjigo že prejeli iz državne subvencije, velik trud za prodajo knjig praviloma odveč. In kako pomembne so literarne nagrade?Subvencij, kot jih poznate v slovenskem založništvu, pri nas ni. Avtorji so plačani glede na število prodanih izvodov knjig – gre jim 10 odstotkov cene. Če torej knjiga stane 20 evrov, dobi avtor dva, če se knjiga proda v 10.000 izvodih, je sorazmeren tudi avtorjev delež. Pesniške zbirke se večinoma prodajo v 1000 izvodih, kar za avtorja pomeni honorar v višini 2000 evrov, in to je veliko premalo, da bi lahko pesnik preživel do izdaje svoje naslednje knjige. Pogovorov z bralci se tudi zato naši avtorji udeležujejo, nekateri bolj radi kot drugi; pač niso vsi dobri performerji.
Nagrade so pomembne predvsem za avtorje. Deutscher Buchpreis, ki jo podelijo vsako leto na Frankfurtskem knjižnem sejmu, ima finančni del, tudi Georg Büchner Preis avtorju – če se prav spomnim – prinese 40.000 evrov. A redke nagrade imajo veliko vpliva na bralske navade, zaradi nagrade bo avtor morda prodal le 5000 več izvodov, kot bi jih sicer. Nemčija v tem ni primerljiva s Francijo.
Kako priljubljene so pri vaših bralcih e-knjige?Prodaja e-knjig v Nemčiji ne dosega niti pet odstotkov celotne knjižne prodaje. Prodajamo jih za približno 80 odstotkov vrednosti tiskane izdaje, a zaslužek imamo le s tiskanimi knjigami. Uspešnejša dela še prodajamo v obeh oblikah, a če tiskano knjigo izdaš v 40.000 izvodih, prodaš ob tem mogoče še 2000 e-knjig, realnejše številke pa se gibljejo od 30 do 40 prodanih e-knjig. Od tega niti slučajno ne moremo živeti in zdi se, da so e-knjige pomembne le še kot novica v medijih.
