V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil nogometni klub Ajax iz Amsterdama malodane vsakoletni gost v Mostah. Na Slovanu se je vsako leto igral mladinski turnir Maksa Perca, na katerem so poleg najboljših jugoslovanskih ekip igrali tudi mladci iz zahodne Evrope. Tudi Ajax.
Razlika v tako imenovanem življenjskem standardu je bila očitna tudi ob pogledu na opremo enih in drugih. Medtem ko so mladci iz jugoslovanskih ekip praviloma nastopali v spranih in raztegnjenih majicah ter hlačkah, so Nizozemci blesteli v svoji tradicionalni rdeče-beli kombinaciji, njihovi dresi pa so bili iz materiala, ki se je v teh krajih takrat zdel skoraj vesoljski. Tkanina je bila lahka in nežna malodane kot svila. In niso jih pustili v Ljubljani. Vsaj sodeč po tem, da v nadaljevanju leta ni bilo nikogar videti, da bi se šopirili z Ajaxovim dresom. Nasprotno od rumenkastih majic Dinama iz Tbilisija, ki je bil tudi zavoljo tega, ker je bil Tbilisi eno najbolj prijateljskih mest Ljubljani, prav tako reden gost turnirja, oprema njihovih igralcev pa je bila še manj estetsko dovršena kot pri domačih. Zato so radi kaj zamenjali in posledično je bilo dresov Tbilisija v tistih letih v domačem obtoku kar nekaj. A s časom se stvari obrnejo. Danes bi bil dres Dinama iz Tbilisija nemara večja športniška relikvija kot Ajaxov. Seveda takrat nihče ni mislil, da bo kdaj tako.
»Plavi, plavi!«
Večina nekdanjih dresov je uničenih ali izgubljenih. Magari tako, da ga je mati, ki je presodila, da gre za obrabljeno oblačilo, dala za Rdeči križ. Kot je na primer končal progasti dres Glasgow Rangers, ki sem ga podpisani ob koncu osnovne šole pridobil od novega sošolca iz Škotske. Podobna težava pesti tudi slovenski športni muzej. Antikvitetnih dresov nimajo na pretek. Vsaj ne takšnih, kot sta jugoslovanski košarkarski s številko deset in dres neznanega vratarja hokejske reprezentance nekdanje države. Najbolj antikviteten hokejski dres visi v lokalu Rudija Hitija na Bledu – njegov, temno modre barve, ki je bila značilna za vse jugoslovanske ekipe, zato je bil takrat navijaški vzklik: »Plavi, plavi!«
Čeprav zadnja leta izmenjujejo drese po tekmi tudi igralci ameriškega nogometa v NFL, menjava dresov še vedno velja za nogometni običaj. Danes se to razume kot znamenje spoštovanja, začetek tega rituala pa menda datira v 14. maj 1935, ko je francoska nogometna reprezentanca prvič v zgodovini premagala Angleže. Francoski igralci so bili tako navdušeni, da so velikim nasprotnikom Angležem predlagali menjavo, oni pa so na to pristali. Potem se je menjava razvila v standard. A ne končajo vsi igralci kariere z nešteto dresi, ki so se jim nakopičili. Mile Ačimović, slovenski reprezentant, ki je igral za izhodiščnega Železničarja iz Šiške, poleg tega pa še za Olimpijo, Crveno zvezdo, Tottenham, Lille, Al Ittihad in Austrio, je bil do tega fetiša hladen. Takole pravi: »Dres mi ni bil nikdar pomemben. Prav izrazito ne. Vseeno mi je, v kakšnem dresu sem igral, se pa spomnim tudi drugačnih soigralcev, ki jim je bilo to zelo pomembno. In so pred tekmo spraševali ekonoma, v kakšnih dresih bomo nastopili. Tako tudi nisem veliko menjal.« Kanček drugačen odnos je imel Sebastjan Cimirotić, ki je v svoji karieri ob Slovanu in Olimpiji igral še v Izraelu, na Hrvaškem, Kitajskem, v Avstriji kot tudi v italijanski seriji A, za prvoligaša Lecce. Cime ima nekaj dragocenih dresov. Med drugim dres »prvega« Ronalda, torej ne Cristiana, temveč Luisa Nazaria de Lime. »Dobil sem ga, ko je igral za Inter, in sicer v tekmi, v kateri se je po poškodbi vrnil po sedmih mesecih. Ko sva s hrvaškim kolegom Vugrincem pred tekmo stopila na igrišče, sva bila osupla. Cel stadion je bil poln brazilskih zastav, potem se je pa Ronaldo v sedmi minuti ponovno poškodoval. Spomnim se, da sem na tisti tekmi med polčasom zamudil na sestanek ekipe v slačilnici, ker sem pred Interjevo garderobo čakal, da mi menedžer ekipe prinese dogovorjeni dres. Sicer smo bili pa glede teh zadev dogovorjeni vnaprej, kdo bo prosil koga. Zato, da potem na terenu ne bi prihajalo do smešnih situacij. Taki dogovori so obstajali tako v reprezentanci kot v klubu.«
Messijev dres iz el clasica
Izmed vseh dresov so najbolj komercialno blago nogometni dresi, ki so razvpit posel. Ne samo aktualni. V teh časih se ponujajo tudi retro dresi. Juventus je v začetku tega leta dal na trg serijo šestih dresov, kakršne so uporabljali med letoma 1900 in 1985. Obstaja kar nekaj spletnih naborov najlepših nogometnih dresov vseh časov. Vse lahko sumničimo pristranskosti, saj pri dresih estetiko nemalokrat določa navijaškost. To velja tudi za izbora Daily Mirrorja in BBC, ki naj bi veljala za bolj verodostojna, je pa zanimivo, da se na večino naborov uvrščajo dresi kamerunske reprezentance, ki so v resnici vedno atraktivni in kanček drugačni.
Bolj relevanten vpogled v to, kakšno ceno ima kaj, ponuja ebay, to se pravi spletna trgovina. V letu, ki se počasi izteka, je bilo tam na voljo nekaj raritet, ki so jim dražitelji dvignili cene v spodobne višine. Gre za domnevno originalne drese, torej drese, ki so pripadali igralcem. Tako je nizozemski dres iz obdobja od 1984 do 1987, ko so za Nizozemsko igrali tudi Van Basten, Gullit in Rijkaard, dosegel izklicno ceno 6000 evrov. Podoben znesek je dosegel reprezentančni dres Marca Antonia, brazilskega reprezentanta, ki je bil leta 1970 svetovni prvak. Še tisočaka več so vredni Realov dres Raula iz sezone 1997/98, dres Luisa Figa s tekme pokala Uefa med Barcelono in Bayernom iz sezone 1995/96, Messijev dres iz el classica, v katerem je Barcelona premagala Real s 4:0, kot tudi Realov dres, v katerem je Zinedine Zidane 7. maja 2006 proti Villarrealu odigral zadnjo tekmo za Real. Slabih 9000 evrov je vreden dres, v katerem je Pele igral za matični Santos, je pa še enkrat toliko oziroma 19.500 evrov vreden dres, v katerem je taisti Pele leta 1970 v Mehiki osvojil svetovno nogometno prvenstvo.
A ni vse tako astronomsko. Že za dobrih 100 evrov so na voljo prelepe stvari, kot na primer zeleno-rdeče-beli črtast lepotec Fluminenseja iz 80. let. Da greš spat v njem.
