Sedemintridesetletne vladavine Roberta Mugabeja je zdaj, ko je odstopil, preden bi ga odstavil parlament, le konec. Prebivalci Zimbabveja se veselijo. Triindevetdesetletnega Mugabeja bo nasledil podpredsednik Emmerson Mnangagwa, njegova desna roka, ki se je danes vrnil iz izgnanstva in bo zaprisegel predvidoma jutri.
Mugabe je bil od prejšnjega tedna, ko je vojska izvedla prikriti državni udar, v hišnem priporu v svoji vili. Njegovemu krčevitemu oklepanju oblasti v zadnjih dneh bi se lahko smejali, če ne bi prav zaradi njega večina prebivalcev Zimbvabveja trpela lakoto, saj je gospodarstvo zaradi korupcije in nespametnega vodenja povsem uničeno. Vrh vojske je puč izvedel nekaj dni po Mugabejevi odstavitvi podpredsednika Mnangagwe.
Mugabeja je odstavila klika njegovih pajdašev, ki so pred tem podpirali njegovo diktaturo in jo izkoriščali za večanje svojega bogastva. V zadnjih letih pa jim ni bilo všeč, da je Mugabe pripravljal prenos oblasti na ženo Grace, zaradi česar tudi je odstavil Mnangagwo, ki bi moral biti njegov naslednik.
To bo zdaj, po enem najviharnejših tednov v politiki Zimbabveja, vendarle postal. S 75-letnim Mnangagwo kot predsednikom pa bodo Mugabejevi pajdaši še naprej ostali vladajoča kasta. Vodilni belski in opozicijski politik v državi David Coltart je tako na twitterju zapisal, da so »odstranili tirana, ne pa tiranije«.
Začel in končal z upanjem
In vendarle pomeni Mugabejev odhod z oblasti upanje za šestnajst milijonov prebivalcev te države. Njegova vladavina se je leta 1980 tako tudi začela – z upanjem milijonov črncev na drugačne čase. Tedaj, ob nastanku Zimbvabveja, je Mugabe oblast prevzel po demokratičnih volitvah, ki jih je organiziral nekdanji kolonialni gospodar Velika Britanija. Držala se ga je avreola borca za samostojnost in proti rasističnemu južnorodezijskemu režimu. Toda kmalu se je izkazalo, da je slab voditelj, da medplemenskih nasprotij ne zna reševati brez pokolov in protežiranja svojega plemena Šona. V devetdesetih letih ni zmogel vztrajati pri procesu sprave z belsko manjšino. Sčasoma je postajal čedalje bolj tiranski, oblast mu je služila za osebno bogatenje in bogatenje svojih bližnjih. Politične nasprotnike je izgnal, zaprl, nekatere pa dal ubiti. Tako si v zadnjem tednu ni zaslužil velike obzirnosti voditeljev puča, čeprav so bili njegovi pajdaši.
Po poti Angole?
Mnangagwa bi vendar lahko odprl novo poglavje v zgodovini Zimbabveja. Dobro ve, v kako strahovito slabem položaju je država, in dobro bi bilo, da bi prosil za pomoč Svetovno banko ali Afriško banko, kar bi Zimbabveju omogočilo začetek gospodarskega razvoja in nahranitev milijonov lačnih. Mednarodna skupnost pa bi morala od novega gospodarja Zimbabveja zahtevati enakopravnost opozicije na volitvah, ki so predvidene za poletje 2018.
Mugabe je zadnji afriški »dinozaver«, ki zapušča politično prizorišče. Nekaj mesecev pred njim je to moral storiti predsednik Angole José Eduardo dos Santos, ki je v drugi največji afriški izvoznici nafte vladal celo od leta 1979, ne da bi večini svojih rojakov omogočil človeka vredno življenje. Dos Santosove hčere Isabel, najbogatejše Afričanke, že ni več na čelu največje nacionalne naftne družbe. Dobro bi bilo, da bi Mnangagwa posnemal poteze novega angolskega predsednika Joaa Lourenca.
