Odgovarjam mu in javno pojasnjujem, da ne mislim tako, kot je mogoče razumeti iz navedenega stavka. Ne zavračam poučevanja o krščanski veri in verouka v javnih šolah kot takšnega in kot možne prostovoljne izbirne vsebine. Kategorično pa zavračam morebitno idejo, prepričanje, predlog ali namero – kogarkoli – da bi bil samo krščanski verouk tista vsebina, o kateri bi se poučevalo ali bi se lahko poučevalo tudi v javnih šolah. Poučevanje, učenje ali seznanjanje o cerkvah, verskih skupnostih in svetovnih religijah bi moralo biti v primeru, da bi bilo del vzgojnega in učnega programa v javnih šolah, ustavno demokratično: nobena religiozna filozofija ne bi smela imeti izključevalnega monopola in nobene ne bi smeli a priori izključiti. A to velja tudi za tako imenovano laično moralo: ni ustavno demokratično, če se ta, kot jo določa državna oblast, v javnih šolah poučuje enostransko, izključevalno in monopolno, torej dogmatično. Tudi pri vzgoji, izobraževanju in razvoju človekove zavesti in osebnosti ne sme biti vsiljenih/prisilnih monopolov, izključevanj in diktature.
Izr. prof. dr. ANDRAŽ TERŠEK, KamnikEsej o verskih in državnih zadevah, 2.
V naslovnem članku, objavljenem 18. novembra 2017 v Objektivu, sem zapisal tudi stavek: »Kategorično pa nasprotujem ideji o morebitni uvedbi krščanskega verouka v šolah.« Moj spoštovani pravoslovni kolega izr. prof. dr. Matej Avbelj me je po objavi članka legitimno vprašal, ali mislim prav tako, kot sem zapisal.