Ležim na kavču, kapitulirana v prehladu, in skušam dremati. Precej težavno opravilo, če imaš zadelan nos. Ob vsakem neuspešnem vdihu mi telo sporoča svojo verzijo resnice, kosti bolijo, pljuča škripajo, glava pa kljub štrajku dirigentskega mojstra samodejno izvaja brezplačni prednovoletni koncert tolkalnega orkestra. Svet med resničnostjo in fantazijo. Je res tako mrzlo ali se mi samo zdi? V očeh mi bliska, a mogoče so božične lučke. Nekdo prinese čaj, ki ni čaj, ampak vroča kalna voda z okusom po slabem zadahu. Naslonim glavo in iščem tolažilno blazino. Ne tako daleč stran od tod sneži. Zrem v zasolzeno daljavo in skušam pozabiti na mizernost trenutka.
So ljudje, ki verjamejo, da imajo mačke stik z onostranstvom. Ne vem, kako je s tem, a v trenutku, ko se mi končno posreči malo zaspati, izza ovinka, praktično iz n...