Pogled v bodočnost
Ob novem letu se časnikarji ozirajo nazaj in naprej; nazaj namreč na važnejše dogodke preteklega leta, naprej pa prematrajoči, kaj bodočnost obeta. V preteklosti nimamo dosti veselega opazovati; zgubili smo v tem letu očeta Bleiweisa, pridobili pa nismo skoraj nič, naše različne želje so ostale še neizpolnjene. Poglejmo pa, če nam prihodnjost kaj boljšega obeta!
Toliko smo zvedeli zadnje dni po znani cesarjevi izjavi, da sedanja vlada trdno stoji. To je tolažilno za nas, kajti čeravno ta vlada neče povsem vstrezati našim željam, vendar nas pusti svobodno dihati, ter nas ne ovira pri našem napredku; in če nasproti nemškutariji kako zmago pridobimo, nam je ta vlada tudi ne bo jemala. (…)
V tem smislu nam bodi pozdravljeno novo leto!
Slovenec, 31. decembra 1881
Na starega leta dan.
Pogledamo li baš odhajajočemu letu v ovenelo lice, ne vzbuja se v nas ono preprijetno čustvo, kakor pri pogledu starega, omilelega nam prijatelja. Brez iskrenosti, brez vsake srčne tesnobe poslavljamo se od starega leta, niti toliko se nam ni prikupilo, da bi mu pri odhodu segli v odrevenelo roko, marveč dozdeva se nam, da smo se znebili neljubega nam spremljevalca, ki nam je mnogo obetal, kateri pa je vse svoje obete utopil v skrajni skoposti. S prekipečimi nadami pozdravljali smo porajajoče se 1887. l., a danes, sestavljajoč narodno bilanco, vidimo, da so vse te nade bile prazna pena, da nemamo niti jednega positivnega uspeha, temveč, da je prošlo leto bilo zopet neplodna jagoda, katero smo k drugim nanizali na svoj in na časovni molek. (…)
In dobro je, da nam neprodoren zastor še prikriva bodočega leta dogodke, kajti sicer bi morda danes ne bilo vesele besede iz naših ust in ježili bi se naši morebiti lasje, ko bi nam že naprej bile razkrite stvari, ki imajo priti z vso apokaliptično svojo grozo. Tako pa, ker nam blagohotna usoda ne daje znati, kaj nam preti, česa se nam je bati, bodemo zopet v bujnej domišljiji, polni žarnih nad, pričakovali novega leta, pozdravljajoč je iskreno krepko in navdušeno. (…)
Slovenski narod, 31. decembra 1887
Slovenci v minolem letu.
V Ljubljani, 31. decembra. Takisto, kakor posamniki, morajo tudi narodi koncem vsakega leta napraviti neke vrste bilanco o svojih političnih in kulturnih pridobitvah ali izgubah, da dobe jasen pregled o svojem položaju. Nam Slovencem je to toliko bolj potrebno, ker smo majhen narod, čigar eksistenca ni tako brezdvomno zagotovljena, kakor mnogoštevilnim in imovitim plemenom, ker je za nas že hud udarec to, kar drugi narodi jedva čutijo.
Če pogledamo Slovenci na minolo leto, na to, kar smo v tej dobi doživeli veselega in tužnega, če primerjamo svoje narodnostne in politične pridobitve izgubam, bi nas skoro prešinil neki moreči pesimizem za bodočnost, neka obupnost, da navzlic pravičnosti in poštenosti stremljenja ne dosežemo nikdar svojega smotra. (…)
V političnem pogledu je bilo minolo leto kaj žalostno, tako, kakor morda malokatero, odkar zagovarjamo svoje pravice na podlagi pisanih zakonov in ne slonimo več samo na prirodnem pravu. Osrednja vlada se nam sicer ni kazala naravnost sovražno, zato pa je na tajnem in skrito izvrševala stari program avstrijskih vlad, centralizacijo in germanizacijo, in s tem obujala v nas skrajno nezaupnost, katere ni moči utajiti. (…) Konečno razrušilo se je tudi jedinstvo mej poslanci, in razdružili so se v dva samostojna tabora, katera hodita vsak po svojih potih. (…)
V znamenji boja na dve strani, zoper odkrite in prikrite, tuje in domače nasprotnike stopamo v novo leto 1893.
Slovenski narod, 31. decembra 1892
Srečno novo leto!
Prijatelji in znanci se pozdravljajo, si stiskajo roke in si žele najsrečnejše novo leto. Tisoči barvanih razglednic lete po pošti in v vseh mogočih akordih naznanjajo »srečno novo leto«. Ves svet je poln vošil in blagih želja. Človek bi mislil, da je zemlja nehala biti solzna dolina, kajti če se le deseti del tega izpolni, kar si zdaj dobrega želimo, smo za vedno rešeni vsega zla, in nam ni treba čakati več bodočega zemskega raja, ker smo si ga že ustvarili s svojimi vošili.
Srečno novo leto! Ali je pa res srečno? V željah gotovo, ali pa tudi v resnici, to je vprašanje. (…)
Nesrečno je novo leto za naše liberalce. Vsaj iz njihovega časopisja odseva strahovita jeza. Neprenehoma lajajo v nas in se ne naveličajo, dasi imajo že vse hripave glasove in so vsako stvar že stokrat povedali. (…)
In zato pa tudi liberalci čim dalje rajši bero »Slovenca«. Resnica je, da včasih komu kako debelo povemo, a vsi vedo, da storimo to iz najboljšega namena in z dobrim srcem. Liberalec, ki se je iz »Naroda« navžil jeze in besnosti ter bi kar najrajši razbil vso »reakcijo« in opljuval vse »pijane govedarje« in »zagrizene klerikalce«, se čuti prijetno pomirjenega, ako iz »Slovenca« izve kaj zanimivih novic in se prepriča, da so vendar še ljudje na svetu, ki znajo še kaj drugega, kakor le nasprotnike blatiti. Želimo torej tudi liberalcem srečno in veselo novo leto. (…)
Ako se hočemo razdeliti v klerikalce in neklerikalce, moramo reči, da je »Narod« najbolj zabit in zagrizen nazadnjaški klerikalni list na Slovenskem. Nobena stara baba toliko o duhovnikih ne govori, kakor ta »farška« čenča. (…)
Slovenec, 31. decembra 1904
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
