Recenzija romana Gospodov glas Stanisława Lema: In vesolje je molčalo
»Ne rabimo drugih svetov. Rabimo zrcala.« Misel doktorja Snauta iz Lemovega slavnejšega romana Solaris (1961) lepo povzema zadrego profesorja Petra E. Hogartha, prvoosebnega pripovedovalca Gospodovega glasu (1968), matematika, znanstvenika in nasploh »velikega uma«, ko se znajde pred nemogočo nalogo: razumeti, kaj pomenijo ponavljajoče se nevtrinske emisije z območja alfe Malega psa in ali je šum nemara signal ali celo sporočilo kakšne vesoljske civilizacije. Zaplet, ki na prvi pogled spominja na katerega od cenenih hollywoodskih B-filmov, se v mojstrsko izpeljani izvedbi poljskega pisatelja Stanisława Lema spremeni v esejistični traktat o človekovi nezmožnosti preseganja zastavljenih kulturnih in bioloških okvirov nasproti Neznanemu.
Nemoč človeka pred tistim, kar ga presega, je Lema zaposlovala že v prvi noveli Človek z Marsa, ki podobno kot Gospodov glas opisuje zagate ob stiku z nečloveškim. ...