Živimo v hitrem in kaotičnem svetu. Ambicije so pomembnejše od notranjega miru, željo po počitku je zamenjal strah pred neuspehom. V naši družbi je lenoba obsojana, vendar je ključno razumeti razliko med lenobo in nujno potrebnim počitkom. S to dilemo se mladi pogosto srečujemo. Svoj prosti čas zapolnimo s šolo, obšolskimi dejavnostmi in osebnimi projekti. Pozabimo pa, da je treba prosti čas izkoristiti tudi zase. Med odraščanjem se marsičesa naučimo, a redko nas izurijo v umetnosti »delanja ničesar« – da je na primer dovoljeno prespati dan, si vzeti »možganske počitnice«.
Če namreč počivam, se rad pojavi občutek krivde, povezan z neproduktivnostjo. Grem si na živce, če kakšen dan nisem naredila skoraj ničesar, ubadam se z vprašanjem, ali bom sploh kdaj imela občutek, da sem naredila dovolj. Ravno zato je pomembno, da si brez občutka krivde določimo čas za počitek, ki ga nujno potrebujemo. Če poslušamo svoje telo, nam pove, kdaj je izčrpano. Dovoljeno je izklopiti telefon in biti nedosegljiv; svet se ne bo ustavil, če sošolcu ne boš takoj odgovoril na sporočilo. Pri postavljanju prioritet je treba visoko na lestvico postaviti osebnostno dobrobit. Človek ni stroj in ne more ves čas delovati na visokih obratih.
Od odraslega človeka družba ne pričakuje, da živi le za delo. Zato tudi ni pošteno, da se od dijakov in študentov pričakuje, da bi živeli le za šolo in učenje. Urniki so predolgi, torbe pretežke, počitnice pa prenapete zaradi pričakovanj testov in ustnih ocenjevanj. Med počitnicami je včasih več učenja kot počitka. Od nas se pričakuje ogromno, skoraj več, kot zmoremo. Odraščamo v generacije robotov brez empatije, med nami se povečuje tekmovalnost, gradimo si slabo samopodobo, ker mislimo, da nismo naredili dovolj, da nismo dovolj sposobni.
Toda tudi za nas mlade obstajajo rešitve. Spodbujati je treba kreativnost in vero v lastne sposobnosti. To so lahko lastni projekti, branje knjig, potovanja, pa tudi učenje, kako ostati človeški. V državi, kjer ni dovolj služb, je treba s skupnimi močmi ustvariti delovna mesta, razvijati nova področja, postaviti temelje za prihodnost. S pravim pristopom lahko strah pred neuspehom spremenimo v pogum. Tako ne obupaš, ko ti spodleti, temveč poskusiš znova in znova. Moja generacija bo odrasla v ljudi, ki bodo delali spremembe. O tem sem prepričana.
