Če bi glede na zadnje estetske trende Jerneja Lorencija pričakovali, da bo od predloge same Visoške kronike na odru ostalo bore malo, bi se krepko zmotili. Vsebinska zvestoba zgodovinskemu romanu in Ivanu Tavčarju je tokrat, nasprotno, že kar pretirana. Težko pričakovanje prizora preizkusa Agatinega čarovništva z vodo, ki sicer odtehta vsa pričakovanja, bi lahko mirno okrajšali kakšne vmesne dolgovezne digresije. Lorencijevski uprizoritveni pristop »nevednega učitelja« je namreč prignan do skrajnosti, do te mere, da je obnavljanje srednješolskega domačega branja pred ogledom predstave celo moteči dejavnik, na nadgradnjo uprizoritvene perspektive do romana ter odnosa do pripovedovalca Izidorja Kalana pa je treba čakati skoraj do samega konca štiriurne predstave. Za nameček predstava zlasti v prvem, šibkejšem in strukturno podpornem delu ne prinaša nobenega (ne)pričakovanega pomenskega razpiranja romana – z izjemo zanimivih igralskih doživetij sopripadne in mladostne igralske ekipe: Aljaž Jovanović, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Klemen Janežič in Janez Škof.
(Foto: Peter Uhan)
Minimalistična, statična in skoraj bralna uprizoritev z nakazanimi ruralnimi, tradicionalnimi in folklornimi elementi v scenografiji, kostumografiji in glasbi staln...
S tem, ko kot samozaposleni podpišemo slabo plačano pogodbo, nismo škodovali le sebi, temveč vsemu cehu, so na seminarju Vsaka pogodba – nova zgodba...