Minister za kulturo, ki takoj po Prešernovi proslavi kar na javni televiziji popolnoma prostodušno razlaga, da imamo kulture in umetnikov preprosto preveč, pri tem pa opleta s poljubnimi statistikami, ki jih ne zna obrniti v prid svojega področja, še celo pri nepoučenem gledalcu zlahka vzbudi vtis, da se je znašel na napačnem stolčku, za katerega ne premore niti primerne politične spretnosti niti ustreznega razumevanja resorja, ki ga vodi. Oboje Antonu Peršaku že precej časa očitajo posamezni pripadniki kulturnega polja, v zadnjih tednih pa so se razmere le še zaostrile; vse od nespretne izvedbe razpisa za programska sredstva, s katerim je ministrstvo do nevzdržnosti zaostrilo pogoje delovanja večine najbolj uspešnih neinstitucionalnih producentov, se vrstijo pozivi k njegovemu odhodu. Enkrat ga k odstopu poziva nevladni sektor, drugič njegovo razrešitev zahteva združenje radiodifuznih medijev, nazadnje se je pod zahtevo, naj minister preneha s postopkom sprejemanja spornega in škodljivega krovnega zakona ter Nacionalnega programa za kulturo ali pa nemudoma odide, podpisalo več kot 50 organizacij s področja kulture, od združenj knjižnic in muzejev do gledališč, stanovskih društev, sindikatov in ljubiteljskih ustvarjalcev. Prav vsi se pritožujejo nad odsotnostjo dialoga, stihijskimi ukrepi in nestrokovnostjo, ki vodijo v popolno uničenje področja – in to celo ob samem kulturnem prazniku.
V običajnih razmerah bi bili takemu ministru šteti dnevi, vprašanje pa je, ali se to lahko zgodi tudi v času, ko politični akterji že z obema očesoma škilijo proti ...