Decembra lani se je iztekel mandat posebne vatikanske komisije, ustanovljene leta 2014, ki je preučevala konkretne primere obtožb o spolnem nasilju nad mladoletniki v Katoliški cerkvi in bila hkrati zadolžena, da pomaga lokalnim cerkvam pri njihovem razkrivanju primerov spolnih zlorab nad mladoletniki ter boju proti njim. Kakšna bo usoda komisije, ni bilo jasno vse do minule sobote, ko je papež Frančišek naznanil, da bo nadaljevala delo v nekoliko spremenjeni sestavi.
Člani komisije so duhovniki, nune, a tudi laiki, predvsem psihologi, iz različnih delov sveta. Vodi jo bostonski kardinal Sean O'Malley. Njihovo delo je izjemno pomembno in obsežno glede na veliko število novo odkritih primerov zlorab mladostnikov s strani duhovnikov, a je očitno tudi med njimi prišlo do razhajanj. Dva člana (Irka Marie Collins in Britanec Peter Saunders), ki sta bila bila v otroštvu žrtvi spolnega nasilja duhovnikov, sta iz komisije izstopila, ker sta bila razočarana nad neodzivnostjo cerkvenega vrha na ugotovitve komisije oziroma nad njegovo nepripravljenostjo, da ukrepa pri razkritju konkretnih primerov zlorab.
Čilski »spodrsljaj«
Komisija pa se je znova znašla v težavah, ko se je papež Frančišek moral med svojim januarskim obiskom Čila braniti pred očitki, da ni ukrepal proti čilskemu škofu Juanu Barrosu, obtoženemu, da je ne le vedel za spolne zlorabe otrok s strani duhovnika Fernanda Karadima, ampak jim je bil celo osebno priča in jih je prikrival.
Papež je vztrajal, da proti škofu ni nobenih dokazov, kar pa je v Čilu sprožilo precejšnje kritike, saj naj bi bile zlorabe že leta javna skrivnost. Papež se je naknadno opravičil za ton svojih besed, Vatikan pa je napovedal, da bo v Čile poslal posebnega preiskovalca, malteškega nadškofa Charlesa Scicluno, ki bo preučil dokaze proti Barrosu.
Kako pa je v to vpletena komisija? V javnosti so namreč spregovorili nekateri člani komisije, ki so pred kratkim povedali, da so papeževemu glavnemu svetovalcu in vodji komisije O'Malleyju izročili pismo ene od žrtev Karadime s podrobnostmi zlorab in konkretnimi obtožbami na račun Barrosa, ki naj bi ga predal papežu.
Ali je O'Malley na pismo »pozabil« in ga ni izročil papežu, tako kot je obljubil, ali pa je papež Frančišek »pozabil«, da ga je dobil? Ne glede na pravo resnico je na Vatikan padla senca, da so kljub vsem obljubam in zagotovilom v njem še vedno dovolj močne tiste sile, ki bi najraje ta problem pospravile pod preprogo, prepričane, da se je Katoliška cerkev »dovolj opravičila in pokesala«.
Očitno pa papež Frančišek in kardinal O'Malley nista drug drugem zamerila »spodrsljaja«, ki je vrhovnega poglavarja Katoliške cerkve v Čilu spravil v neroden položaj, kajti papež je kardinala znova postavil na čelo omenjene komisije in kardinal je ponujeno mesto sprejel ter obljubil, da bo še naprej na njem delal trdo, odločno in brezkompromisno. sz
