Kritika koncerta Garyja Numana: Svarila iz razkrojenega sveta
Gledano z današnje perspektive je bil Gary Numan nedvomno eden najbolj nerazumljenih glasbenikov predvsem srednje zgodnje faze industrial metala/rocka in sintetičnega punka (1978–1981). Resda je bilo v tem prehodnem obdobju še težko razvozlati in sestaviti vse namige, ki so obstali v praznem znotraj upehanega punkovskega gibanja in sprva zelo neinventivne plesne (pogojno: elektro disco) komerciale. Tedanjo krizo identitete je Gary Numan v ustvarjalnem dotiku z eksperimenti Johna Foxxa (Ultravox) in pretočno dinamiko Kraftwerk elegantno zaobšel s premišljenim odmikom od porajajočih se trendov (temnega) novega vala ter v slabih šestih mesecih z leta 1979 izdanima albumoma Replicas (Tubeway Army) in The Pleasure Principle nedvoumno dokazal, da je z dobro idejo in realizacijo mogoče skrbno prebrane komercialne elemente trenda obrniti sebi v prid. Pri tem Numan ni hitel v prihodnost, kot so ga navadno nepravilno citirali, temveč je distopične teme ponujal kot obliko dehumanizacije sedanjosti. Vse v prihodnosti se namreč dogaja že danes, le prave posledice bodo vidne šele jutri, kar je potrdil tudi z nedavno izdanim albumom Savage (Songs From the Broken World).
Gary Numan v elementu (Foto: Darja Šter)
Gary Numan je danes glasbeno poosebljenje Cormaca McCarthyja oziroma njegovega romana Cesta. S pomočjo sorodnih dramatičnih dovtipov z elementi hororja slika skice ...
Tudi zunaj ustaljenih jazzovskih strujanj obstaja konsenz, da je album Milesa Davisa Kind of Blue (1959) ena večjih prelomnih točk v antologiji jazza...