Recenzija romana Samostan: Oblast tukaj ni sovjetska, ampak soloveška!
Ruska »taboriščna proza« je bila do nedavnega domena preživelih, torej tistih, ki so grozo sovjetskih taborišč izkusili na lastni koži in so se zato pri snovanju besedil zanašali na lastne izkušnje, podprte s faktografijo. Začetki žanra segajo v čas Zapiskov iz mrtvega doma Dostojevskega, kot najbolj reprezentativni pa sta dolgo veljali knjigi Kolimske zgodbe Varlama Šalamova in Arhipelag Gulag Aleksandra Solženicina – po sporočilni plati močna, a slogovno suhoparna dokumentarna proza, v kateri ni prostora za leposlovne špekulacije.
Žanr, ki bi bil lahko s smrtjo zadnjega pričevalca zapisan pozabi, je ponovno oživel v 21. stoletju prav s Prilepinovim Samostanom. Kot v spremni besedi zapiše prev...
Na pobudo Organizacije Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo 21. marca obeležujemo svetovni dan poezije. Ob tej priložnosti se bodo...
Uveljavljena nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozie Adichie (1977) se v svojih romanih posveča burni polpretekli zgodovini rodne države. Leta 2003...