Najlepši del otroštva sem preživel na vasi pri starem stricu in teti, ki sta bila prepričana komunista, nad povojnim režimom razočarana in takrat že iz partije izključena bivša partizana. Pirhe smo rdeče barvali za prvi maj, ob večerih peli partizanske pesmi in sploh sem bil vzgojen v komunistični veri v pravično družbo. Ko smo se otroci igrali partizane, sem nosil stričevo originalno partizansko kapo in nekoč v gozdu za hišo z nje izgubil zvezdo. Stric je bil sicer nekoliko slabe volje, a ga je hitro minila, saj je z materializmom že zdavnaj opravil in je, kadar je sam kaj izgubil, rekel: »Nič ni zgubljeno. Če nimam jaz, ima pa kdo drug.« In tista zvezda je bila vsej svoji preteklosti navkljub le nekaj materialnega in nepomembnega. Tudi kot simbol, saj je bila vojna, ko se je človek z njo opredelil za stran, ki se je borila za pravice ponižanih in razžaljenih, že takrat mimo. In prav bi bilo, da bi bila še bolj kot takrat mimo danes. Pa se zdi, kot da ni.
Simbol, pod katerim smo bili Slovenci na protifašistični strani in pod katerim smo dobili svojo prvo republiko in današnje ozemlje, bi nekateri prepovedali in vredn...