Lepa je ta dežela, meni najdražja – nikjer ni toliko alg kot v zalivu mojega otroštva.« Tako smo v šoli nekoč davno pri urah materinščine recitirali znane verze Jureta Kaštelana, vsak od nas s svojim zalivom in plažo, za katero smo naivno mislili, da zanjo ne ve nihče na svetu. Jezik, v katerem smo izgovarjali Kaštelanove zalive, se je tedaj imenoval drugače, tudi »lepa, nam najljubša« dežela se je imenovala drugače, celo alge še niso bile nezaželene. Danes se samo še zalivi našega otroštva imenujejo enako kot tedaj. A ohranjeni so samo še v pesmi. Kako je že rekel neki drugi pesnik, Izet Sarajlić, ko so pridni sarajevski komunalci uredili priljubljeno Wilsonovo sprehajališče: »asfaltirali so mi pesem«.
Turizem je asfaltiral Kaštelanovo pesem, nasul je kubike zemlje in kamenja, posekal bore, postavil ograje, zravnal tla in jih betoniral, zgradil parkirišča in loung...
Pred petnajstimi leti, 19. marca 2003, ob desetih zvečer je svet iz svoje Ovalne pisarne nagovoril ameriški predsednik George Bush in sporočil, da je...