O. je 21-letni študent kemije. V študiju uživa, poje v zboru, igra hokej in ministrira v domači cerkvi. Lahko bi rekli, da je mlad človek z dobrimi prognozami za lepo življenje. A lahko bi bilo drugače. Bolj žalostno. Ali depresivno, kot je moderno reči. Morda bi ponoči delal v kakšni pekarni in podnevi jedel antidepresive. J. O. je dislektik. V tretjem razredu osnovne šole je najraje zbežal na stranišče, ko je bilo treba brati. Ni in ni mu steklo, »prebral« je besede, ki jih v besedilu ni bilo. Dobival je dvojke, še bolj ga je bilo sram, še slabše se je počutil. A izteklo se je dobro, stiske mu niso vzele volje in zdravja. Njegova zgodba, opisali so jo v Družini, je pravzaprav učni primer, kako veliko lahko za duševno zdravje otrok stori šola. Če to svojo vlogo pripozna. Če razume, da je vsak otrok zgodba zase. In da je v mejah svojih pristojnosti zanj odgovorna.
J. O. je imel srečo. Razredničarka v petem razredu je končno prepoznala njegovo težavo in mu pomagala do ustrezne strokovne pomoči. Tudi doma je imel vso podporo i...
Ples inženirjev z velikimi črnimi črkami piše na plakatu, s katerim dekani mariborskih tehničnih fakultet vabijo na tradicionalno stanovsko druženje...