Švica velja za udeleženko svetovnega prvenstva, katere doseg je najtežje napovedati. A tudi zato je ena najzanimivejših. Švicarji so v evropski kvalifikacijski skupini B nanizali devet zaporednih zmag, a na zadnji tekmi klonili proti evropskemu prvaku Portugalski in pristali na drugem mestu. V dodatnih kvalifikacijah so s skupnim izidom le 1:0 odpravili Severno Irsko, nekaj trenutkov po uvrstitvi na svetovno nogometno prvenstvo pa je selektor Vladimir Petković že pogledoval proti Rusiji, kot da sta bili dodatni kvalifikacijski tekmi v njegovih mislih že vnaprej uspešno oddelani. »Ne postavljamo si nikakršnih ciljev. Limiti za to moštvo ne obstajajo. Tudi če pridemo do finala, ne bom niti najmanj presenečen.«
Vladimir Petković, ki je bil še leta 2006, ko je denimo Joachin Löw prevzel vodenje nemške reprezentance, redno zaposlen v trgovini, ob tem pa vodil švicarskega nižjeligaša Bellinzona, zgoraj omenjenih besed ni izrekel brez osnove. Dobro se namreč zaveda, kakšno ekipo ima v rokah – mlado, a hkrati izkušeno. Jedro švicarske reprezentance namreč predstavljajo igralci v srednjih 20 letih, ki so hkrati v dresu z državnim grbom zbrali že več kot 50 nastopov. Petković utegne na prvi tekmi proti Braziliji poslati na zelenico kar devet nogometašev, ki so igrali na uvodni tekmi svetovnega prvenstva v Braziliji pred štirimi leti. Takrat je Švica izpadla v osmini finala po podaljšku proti Argentini. To pomeni, da se nogometaši med seboj dobro poznajo, hkrati pa vedo, kakšen izziv je pred njimi.
Slaba izbira v napadu
Edina večja skrb švicarskega selektorja je napad, kjer nima veliko izbire. Po vsej verjetnosti bo Petković svetovno prvenstvo začel s Harisom Seferovićem, ki ima za seboj povprečno sezono pri Benfici. Slabe predstave je nizal tudi v dresu z državnim grbom, zaradi česar si je prislužil celo žvižge domačih navijačev na dodatni kvalifikacijski tekmi proti Severni Irski. V napadu ima Švica še Josipa Drmića in 21-letnega Breela Emboloja. A prvi pri Borussii iz Mönchengladbacha ni veliko igral, drugi pa je imel, podobno kot Seferović, sezono za pozabo pri Schalkeju. Napadalec, ki je še najbolj konstantno zabijal v minulih devetih mesecih, je Mario Gavranović iz zagrebškega Dinama, a se zdi, da nanj Petković ne stavi pretirano, saj meni, da gre za posameznika, ki na tako zahtevni ravni ne more narediti razlike.
Komu bo torej Vladimir Petković zaupal nalogo doseganja zadetkov, bo jasno ob začetku svetovnega prvenstva, na katerem bodo imeli Švicarji kulturno najpestrejšo zasedbo. V njihovem moštvu je namreč pravih domačih igralcev le za vzorec. V reprezentanci Švice tako najdemo igralce, ki so bili rojeni v Slonokoščeni obali, na Zelenortskem otočju, v Kamerunu, Makedoniji in Albaniji ali pa njihovi starši izvirajo iz Čila, Španije, Nigerije, Albanije, Kosova, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Portugalske, Sudana in Zaira.
