Po treh letih, 34 sestankih in petih različnih predsedujočih državah Evropske unije nova pravila evropske azilne politike ostajajo nedorečena. Največja begunska kriza po drugi svetovni vojni je na evropskih tleh spodbudila iskanje boljših pravil, ki bi v primeru velikih migracijskih kriz razbremenile države, kjer prebežniki prvič stopijo na evropska tla. Toda tako kot se je nakazovalo že med krizo, da namreč temelja Evropske unije – solidarnost in delitev bremen med državami članicami – nista razumljena povsod enako, se isti vzorci politično-ideološkega nerazumevanja ponavljajo tudi pri iskanju novih pravil evropskega azilnega sistema. Grčija in Italija sta puščeni na cedilu evropske brezbrižnosti, ki se jo poskuša zakrinkati z nezadostnimi bruseljskimi sredstvi za oskrbo prispelih prebežnikov.
Begunska kriza se za Evropsko unijo nikoli ni končala, pa čeprav so izginile slike tisočev migrantov, ki dnevno prečkajo evropske meje. Ko je Grčija po zasilnem zak...