Slovenska politika, leva in desna, ima v postsocialističnem obdobju namreč samo eno skupno vrednoto, ki je bila do potankosti izdelana že v partijskem komunizmu, strog nadzor nad politično maso in preprečevanje širitve, piše v Nedeljskem dnevniku Aleksander Lucu. Politična masa so namreč nekakšni izbranci, ki odločajo v politiki in so edini, ki jim je dovoljeno z zakonom nedovoljeno. Trenutno je ustoličeni slovenski masi popolnoma odveč Levica z Luko Mescem, odveč jim je bil tudi Milan Brglez, kajti v nelagodje spravljajo v ozadju povsem prepletene vse slovenske stranke, ki se skupaj bojijo dogodkov po letu 2020, ko bo v Sloveniji in Evropi odločno stopila v ospredje mlada in idejno sveža politična masa, ki bo postavila zametke novega družbenega reda z napovedjo zadružništva, delavskega solastništva in solidarnosti s skrajnim spoštovanjem človekovih pravic. Druge poti po grozljivem neoliberalnem kapitalizmu pač ni.
Zato sta trenutno možni obe koalicijski masi (Janševa in Šarčeva) takoj jasno pokazali, da ju sodelovanje z Luko Mescem ne zanima, in se vzradostili ob izključitvi »levega« Milana Brgleza iz SMC. Izključitev je predlagal neki Jože Artnak, generalni sekretar SMC, politično upogljivo ustrojen v nekdanji LDS, ki še vedno močno deluje v ozadju in je tudi dovolila vstop v politično maso tako Miru Cerarju kot Marjanu Šarcu. Vsa slovenska politična masa od leta 1991 naprej je bila vedno enotna v prizadevanjih za svoje udobno preživetje s strogim nadzorom nad zaposlenimi v množici vodilnih slovenskih bankirjev. Zato tudi letošnje sestavljanje vlade po volitvah ne pomeni nič drugega kot vprašanje, ali bo zmagala desna stran z Anžetom Logarjem ali levosredinska z Janijem Möderndorferjem. Šefa parlamentarnih preiskovalnih komisij o nepravilnostih v slovenskem bančništvu bosta morala v ozadju koalicijskih pogajanj skleniti pakt o nenapadanju, kajti jasno je, da so se vse stranke vpletale in obilo napajale prek svojih kadrov v obeh največjih bankah, NLB in NKBM. Kako so to počenjale, pa je jasno treba pred javnostjo prikriti, seveda ob velikem javnem pompu okoli domnevnega preiskovanja bančne luknje.
Zato razen posameznikov (Vili Kovačič ter mali stranki Dobra država in Solidarnost) nobena večja stranka ni postavila zahteve po kazenski odgovornosti predsednika države Boruta Pahorja, ki je pred obema parlamentarnima komisijama dokazljivo lagal, da nima pojma o TEŠ 6 ali o pranju iranske milijarde v NLB, čeprav mu je natanko znano zgodovinsko pravilo: Ne moreš trditi, da nisi vedel, če po funkciji, ki jo opravljaš, moraš vedeti!
Vodilne politične mase, leve, desne ali sredinske, trenutno nikakor ne zanima toliko vodenje vlade kot dogajanje okoli enajstih milijard evrov državnega premoženja, ki ga prodaja domnevna strokovnjakinja Lidia Glavina, predsednica Slovenskega državnega holdinga.
Moje poletje z Nedeljskim
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako nevarne so elektronske cigarete, kako naj varujemo svoje dokumente na potovanju v tujini, na katerem področju je nekdanji košarkar Goran Jagodnik ujel slovitega Tonija Kukoča, kako sodelovati v naši nagradni akciji Moje poletje z Nedeljskim… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
