Ne spomnim se natančno, kateri napad hrvaške reprezentance je bil, spomnim se, da je bil rezultat 1 proti 1. Sosedje so si ob robu šestnajsterca podajali žogo, ozračje je bilo naelektreno, navijači na tribunah so kričali, komentator na slovenski televiziji pa je razpredal: »Ne vem, če veste, katera tekma svetovnega prvenstva se je končala z najvišjim izidom? Našel sem podatek, da je bila to tekma med Madžarsko in Južno Korejo leta 1954, ki se je končala z rezultatom devet proti nič.« Besno sem skočila s kavča, zdirjala po prenosni radio, ki sicer sameva nekje v omari, poiskala frekvence drugega programa hrvaškega radia, ki, ne boste verjeli, popolnoma normalno delujejo sredi Ljubljane, si v eno uho nastavila slušalko, poslušala hrvaškega komentatorja ter gledala sliko slovenske televizije. Le tako je bilo namreč mogoče ohraniti vsaj del žara in drame četrtfinala svetovnega prvenstva. Če bi poslušala komentiranje na slovenski televiziji, bi se mi zdelo, da gledam redno tekmo zadnjeuvrščenih ekip druge slovenske lige.
Verjetno nisem edina, ki si je v soboto želela, da bi lahko gledala hrvaško televizijo. A kaj, ko nam korporativne pogodbe o televizijskih pravicah to onemogočajo. ...