Kolo sem ustavil na obrežju reke, ki ji v Rotterdamu rečejo Maas. Počakal sem na dvigalo. Velika evropska reka se tukaj izliva v Atlantski ocean in zapre pot do središča mesta. Ob pogledu na fantastično arhitekturo na nasprotnem bregu sta me zajela navdušenje in sreča. Zgradili so pokrito tržnico, ki se dviguje pet nadstropij v višino, na njenem obodu pa so stanovanja z nagnjenimi stenami in balkoni, polnimi rož. V veliki obokani dvorani, ki je nastala pod njimi, so stojnice s hrano. V mestu, kjer govorijo 150 jezikov, se barvitosti ponudbe ni mogoče upreti. Sosednja zgradba je javna knjižnica, ki svojo javnost razume absolutno. Vstopiš skozi široka vrata in knjižnica je tvoj prostor. Javni servis. Neskončne police knjig čakajo, da čtivo vzameš v roke, ne da bi te kdo vprašal za dokument, ker v knjižnico ne vstopiš s slabimi nameni. Ob obeh so drzne stanovanjske zgradbe s poševnimi okni, ker so hiše narejene kot rumene kocke, ki stojijo na enem vogalu.
Ne moreš, da se ne bi zaljubil. Mikalo me je, da bi začel kričati, da je Evropska unija najboljša ideja, kar jih je človeštvo dobilo od izuma pralnega stroja do dan...
Čas za poročila. Za hip se je zdelo, da se je svet narobe premaknil. Na poti iz Beograda proti Prištini je radio v avtomobilu govoril srbsko, vendar...