Pred kakšnim letom sem gledal slovenski dokumentarec o časih, ki so bili tudi moji časi. Bila je Jugoslavija, ki se je začela zadržano spogledovati s tržno odprtostjo. Ker pa je bila doktrina vsepovsod prisotnega sovražnika še v družbeni zavesti, je bilo treba biti nadvse previden. Film je prikazal težave zlasti mladih, čeprav ne le njih, ki so imeli že nekaj znanja o računalnikih, še več pa želje po raziskovanju in ustvarjanju. Eden nastopajočih je bil tudi Jonas Žnidaršič, ki je s pregovornim igralskim talentom risal dogodivščine s cariniki. Ni bila težava v tem, da kdo ne bi hotel ali zmogel plačati carine. Nepremostljiva ovira je bila ta, da nisi smel uvoziti ničesar, kar je presegalo vrednost 150 nemških mark. Še če bi bil pripravljen plačati dvojne davščine samo zato, da bi imel računalnik in ga celo koristno uporabljal v znanstvene namene, si trčil v zid predpisov, spisanih z mentaliteto, da državljani ne bodo v tujini zapravljali domačega in trdo prisluženega denarja. Če ga že bodo, bodo kupovali domačo robo. A kaj, ko so doma delali izključno lesene, take na kroglice.
Kljub skrbno premišljeni in v korist države ter njenih prebivalcev sprejeti zakonodaji je dežela počasi, a zanesljivo nekam odhajala.
Pravijo, da bi Slovenca prepoznali kjer koli na svetu, če bi bila nevoščljivost taka reč, da bi štrlela nekje izza ušes ali pa dajala kakšen poseben...