V Sarajevu te natakarji radi z zanimanjem vprašajo, od kod si. In ko slišijo, da prihajaš iz Slovenije, je odziv skoraj brez izjeme: »Blagor ti.« Četudi Sarajevo med festivalom zagotovo ni tako poceni, kot bi morda pričakovali – cene v številnih restavracijah, ki merijo predvsem na turiste, so povsem primerljive z evropskimi –, je povprečna plača v državi manj kot 500 evrov. Prebivalci središča mesta se v času festivala začasno preselijo k sorodnikom ali prijateljem, saj lahko v teh osmih dneh z oddajanjem svojega stanovanja v primerjavi s siceršnjimi prihodki zelo dobro zaslužijo.
Neodvisna študija, ki jo je izvedel Olsberg SPI in ki so jo predstavili ob začetku letošnjega sarajevskega filmskega festivala, je med drugim ugotovila, da ta v proračun prestolnice Bosne in Hercegovine z obiskovalci, ki jih pritegne, na leto prispeva 30,8 milijona evrov, hkrati pa ustvari veliko število delovnih mest. Poleg tega festival ključno spreminja podobo te države, ki jo imajo o njej tujci, in močno vpliva na lokalne prebivalce, saj v njih prebuja občutke pripadnosti in ponosa. In ne nazadnje, festival je priložnost za zabavo – na vrvečih ulicah zvečer od vsepovsod odmeva glasba, ljudje plešejo na cesti pred mešalno mizo, ki stoji na pločniku, avtomobili pa morajo preprosto počakati.
Sirote in njihove zgodbe
Za mesto, ki je v devetdesetih utrpelo tako grozljive izgube, je takšen dogodek gotovo pomemben tudi psihološko. Četudi so sledovi vojne še vedno jasno vidni, festival s promocijo filmov z območja, ki sega od Dunaja do Carigrada, spodbuja sodelovanje med državami, ki so bile še pred dvema desetletjema v vojni, in tako morda ustvarja priložnost za spravo tudi skozi umetnost. Priznana bosanska režiserka Aida Begić je svoje doživljanje vojne doslej upodobila v filmih, kot sta Otroci Sarajeva in Sneg, v filmu Birakma Beni (Ne zapusti me) pa ga je prenesla na današnjo tragedijo sirskih sirot, otroških beguncev v Turčiji. V filmu preplete ganljive zgodbe otrok, kot je Isa, ki po tem, ko mu v vojni umreta oba starša, sam zbeži čez mejo v vzhodno Turčijo. Tam v sirotišnici spozna Muataza, ki bi rad nastopil kot pevec v televizijskem resničnostnem šovu, in Ahmeda, ki svojega mrtvega očeta tako zelo pogreša, da si domišlja, da ga ta obiskuje kot duh. Birakma Beni je v formalnem smislu gotovo veliko manj drzen kot avtoričini prejšnji filmi, a ima hkrati osupljivo ozadje: v filmu nastopijo resnični sirski osiroteli otroci, neprofesionalni igralci, ki v filmu pravzaprav odigrajo lastne zgodbe.
Del festivalskega filmskega programa je soočanju s preteklostjo tudi izrecno namenjen. V tem sklopu vsako leto predstavijo aktualne filme, ki se ukvarjajo z nerazrešenimi problematikami iz časa vojne na območju nekdanje Jugoslavije. Gre za nekoliko drugačno strategijo od večine mirovnih iniciativ v zadnjih dvajsetih letih: celjenja ran skupnosti se loteva na neke vrste terapevtski način, skozi filmsko izražanje, ki vključuje zgodbe, dokumente in spomine na tisti čas. Skozi pogovore ob filmih, ki jih občinstvo pogosto sprejme zelo čustveno, spodbuja tudi sočutje in dialog. V programu si je lokalno občinstvo lahko ogledalo film Druga stran vsega, ki smo ga v Ljubljani videli na Festivalu dokumentarnega filma.
Dokumentarec, ki razburja
Prikazali so tudi animirani dokumentarni film Chris the Swiss (Švicar Chris) režiserke in animatorke Anje Kofmel. Švicarska ustvarjalka je sestrična Christiana Würtenberga, vojnega novinarja, ki je v devetdesetih sedel na vlak proti Zagrebu, da bi poročal o vojni na Hrvaškem, nato pa umrl nasilne – in še danes nepojasnjene smrti. Po uradni različici dogodkov naj bi ga v bližini Osijeka ustrelili četniki, vendar je Würtenberg umrl, ker ga je nekdo zadavil. Film hkrati vključuje zunanji in notranji pogled na vojno: Anja Kofmel se je o smrti svojega bratranca, ki ga je vedno občudovala, spraševala vse otroštvo – zakaj se je vpletel v tujo vojno v tuji državi? Po drugi strani skozi njegove dnevnike, članke, ki jih je objavljal, in intervjuje z ljudmi, ki so ga v tistem času poznali, začne njegovo navzočnost na Balkanu videti tudi z druge strani – in ta vključuje več neprijetnih resnic za vse vpletene. Vojna na Hrvaškem je za mnoge Avstrijce in Švicarje pomenila priložnost za dogodivščino – za vikend so se lahko le usedli na vlak in se že znašli na vojnem območju, kjer so se lahko »igrali vojake«. Tuji novinarji, ki naj bi z vojnega območja zgolj poročali, so v kaotičnih razmerah pogosto zaznali priložnost zase in se vpletli v konflikt.
Pravzaprav je bil novinar tudi vodja paravojaške organizacije PIV (»Vod mednarodnih prostovoljcev«), ki se je borila na hrvaški strani, prav tej se je pridružil tudi Würtenberg. Šlo je za skupino ljudi z vsega sveta – iz Velike Britanije, Francije, Nemčije, a tudi Španije in držav Južne Amerike, ki so v vojni videli »legalno« priložnost za nasilje in izživljanje. Njihovi člani so se večkrat »udeleževali« spopadov na različnih koncih sveta, na Hrvaškem pa so se povezali s tamkajšnjimi desničarji in nacionalisti. In najšokantnejše odkritje – v vojno na Hrvaškem, »zadnjem braniku« katolištva, naj bi bila ključno vpletena tudi katoliška Cerkev, natančneje Opus Dei, ki je vojno hotela narediti za versko vojno. Kot kaže, je zaradi tega odkritja umrl tudi Würtenberg. Četudi na Hrvaškem politični pritisk in vmešavanje ministrstva za kulturo v filmski sektor na sploh postajata čedalje bolj problematična, je zgovorno tudi dejstvo, da filmu Švicar Chris hrvaški avdiovizualni center noče izplačati dogovorjenih sredstev zaradi »naknadnega spreminjanja vsebine«, pred tremi tedni pa je produkcijo začelo preiskovati celo hrvaško tožilstvo.
