Srebanje hrane bi pri nas mnogi označili za znak pomanjkanja olike, a ponekod po svetu spada med ključne elemente pri uživanju nekaterih jedi. To velja tudi za japonski ramen, ki je praviloma sestavljen iz mesne obare in debelih kitajskih rezancev. Srebanje rezancev domnevno pripomore k boljšemu okusu jedi, sočasno pa omogoča, da se rezanci pred zaužitjem nekoliko ohladijo, ne da bi se ohladila obara, v kateri se namakajo. Srebanje je očitno tako pomemben del uživanja v ramnu, da obstajajo celo navodila, na kakšen način je to treba početi.
Slovenec, ki je med nedeljsko govejo juho prepogosto tudi sam glasno srebal in si tako prislužil neodobravajoče poglede, se je v preteklosti lahko ob potovanju v deželo vzhajajočega sonca nadejal, da bo vsaj tam lahko v miru užival v prehranjevanju. Kot kaže, pa se tudi tam razpoloženje do tovrstnih zvočnih ekscesov spreminja, krivi pa naj bi bili predvsem tujci in prihajajoče olimpijske igre, ki bodo v Tokiu leta 2020. Japonci so namreč ugotovili, da njihove navade mnoge tuje turiste navdajajo z občutkom nelagodja. Mnogi turisti so zvok srebanja primerjali z oglašanjem prašičev, nekateri so celo potarnali, da ne želijo sedeti za isto mizo z nekom, ki sreba. Pritožbe tujcev na račun kulture srebanja so se sprva pojavile v eni od japonskih jutranjih televizijskih oddaj, kasneje pa je debata dosegla tudi širše občinstvo. Nadlegovanje z zvokom srebanja rezancev pa je dobilo tudi ime – nuuhara. Ker pa se Japoncev drži sloves izredne vljudnosti in iznajdljivosti, so kmalu našli rešitev, ki je omogočila nadaljevanje uživanja v ramnu, brez občutka, da se okolica zaradi tega počutila neprijetno. Vsaj v teoriji.
Rešitev za kulturo srebanja
Rešitev je ponudilo japonsko živilsko podjetje Nissin, ki je izdelalo posebne vilice otohiko. Zanje je po navdih seglo k japonskim javnim straniščem, ki so pogosto opremljeni z možnostjo predvajanja glasbe ali drugih prijetnih zvokov, da bi zamaskirali manj prijetne. Podobno so vilice otohiko opremili z mikrofonom in posebnim algoritmom, ki zazna srebanje ter posebni aplikaciji na uporabnikovem pametnem telefonu sporoči, da je čas za predvajanje maskirnega zvoka. Pri podjetju pravijo, da so algoritem naučili prepoznati pisan nabor oblik srebanja, namesto tega pa bi ob uporabi vilic v restavracijah z ramnom v prihodnje lahko slišali simfonijo belega hrupa. Poraja se le vprašanje, zakaj toliko energije za prepoznavanje srebanja, če bi lahko problem rešili na precej enostavnejše načine. Denimo s predvajanjem glasbe na mobilniku med jedjo.
Podjetje je vilice lani ponudilo po ceni okoli 115 evrov in v omejenih količinah, izdelavo pa pogojilo s prejetjem prednaročil za 5000 vilic. Glede na to, da Japonci ramen običajno jedo s palčkami in žlico, pa bi se za zamislijo morda znal skrivati prikriti komentar na zahodnjaško občutljivost na prehranjevalne metode drugih narodov in kultur.
