Mislim svoje mesto: Turizem v Ljubljani nekoč in danes
Spomnimo se Ljubljane pred 30 leti. Sprehajamo se po mestu v soboto ali nedeljo popoldne. Nikjer žive duše. Najverjetneje bi srečali kakšnega vojaka iz bližnje ljubljanske kasarne, ki se v družbi svojih sotrpinov sprehaja po mestu in čaka, kdaj se bo spet moral vrniti v kasarno. Tu pa tam je odprt kakšen lokal, vse trgovine so zaprte. Vse je prazno, pusto, prebivalci mesta so odšli na obisk k sorodnikom ali na svoj bližnji vikend. Kakšen naključen turist išče možnost, kje bi lahko popil kavo ali dobil vsaj kepico sladoleda. Odprt lokal je zadetek na loteriji. O tem, da bi lahko kaj pojedel ali obiskal kakšno prireditev, človek lahko samo sanja. Vse je podobno zgodbi o dečku Palu, ki je ostal sam na svetu in je na koncu zgodbe umiral od dolgčasa, ni imel nikogar, s katerim bi lahko delil kakšno zgodbo, občutke življenja. Travmatična podoba mesta, kjer ni nikogar na spregled, vse je siva cona somraka.
In danes. Po mestu se v poletnih mesecih komaj premika, sprehaja. Vrvež je povsod, vse gostilne, trgovine so odprte. Marsikdaj se nam zdi, da bi morali uvesti enosm...
Uporabljate ljubljanski javni potniški promet? Načrtovanje gibanja po Ljubljani je postalo skorajda znanost, saj so vam na voljo podatki o progah in...