Francoski predsednik Emmanuel Macron je priznal, da je francoska vojska sistematično izvajala mučenja med alžirsko vojno v letih 1954–1962, v kateri je šlo za vprašanje, ali bo Alžirija, ki je imela milijon evropskih prebivalcev (tako imenovanih pieds noirs), ostala pod Francijo. Šestdeset let so si francoski predsedniki zatiskali oči pred to žalostno resnico kolonializma oziroma so priznali le posamezne francoske zločine, o katerih pa so zgodovinarji odkrito pisali.
Zgodba mladega borca, ki je primer vsega, kar je šlo narobe
Za objektivnejši pogled državnega vrha na ta neslavni del francoske zgodovine se je zdaj zavzel predsednik Macron, ko je spregovoril o Mauriceu Audinu. To je bil mladi profesor matematike na univerzi v Alžiru, komunist in borec proti kolonializmu, ki ga je 11. junija 1957 aretirala francoska vojska, nato pa je – podobno kot tisoče Alžircev – izginil, ne da bi ugotovili okoliščine njegove smrti ali našli njegovo truplo. Doslej je uradno veljalo, da je iz pripora zbežal, ne da bi za njim ostala kakšna sled, čemur pa njegova soproga nikoli ni verjela.
Macron je zdaj na obisku pri njegovi soprogi, ki je že več kot 60 let vdova, priznal, da je francoska vojska 25-letnega Audina mučila in potem usmrtila. Pri tem je ključna naslednja predsednikova ugotovitev: »Njegovo izginotje je bilo možno, ker je več zaporednih francoskih vlad omogočilo razvoj sistema aretacij, s pomočjo katerega je vojska pridržala in zaslišala vsako sumljivo osebo, da bi se učinkoviteje borila proti sovražniku. Ta sistem je vojski na zakonit način dal posebna pooblastila.« Vzpostavila ga je francoska skupščina leta 1956, tudi z glasovi levice. Macron je dodal: »Ta sistem je omogočal razmah strašnega početja, tudi mučenja, kar kaže afera Audin.« Macron je te dni tako naredil odločilni korak naprej, tudi s tem, da je odprl vse državne arhive glede alžirske vojne.
Oficirji so o mučenju svetovali režimom v Južni Ameriki
Tako se je francoska država vendarle začela soočati z resnico alžirske vojne. Pet let je bil na primer v Franciji prepovedan italijansko-alžirski film Bitka za Alžir, ki prikazuje, kako francoska vojska poskuša z mučenjem streti upor borcev za neodvisnost. Tudi Audin je bil žrtev tako imenovane bitke za Alžir.
Sicer so pozneje nekateri francoski oficirji s svojimi metodami mučenja, ki so jih razvili v Alžiriji, svetovali vojaškim režimom v Latinski Ameriki. In šele leta 1999 je francoska skupščina priznala, da je v letih 1954–1962 v Alžiriji potekala vojna z več sto tisoč mrtvimi, ne pa samo vzpostavitev reda.
Vsi se z Macronom ne strinjajo
Nekateri Francozi so veseli, da si s prihodom Macrona, ki je že lani obsodil zločine kolonializma, državni vrh ne zatiska več oči pred resnico o alžirski vojni. Drugi, kot je skrajna desničarka Marine Le Pen, v Macronovi gesti vidijo spodbujanje delitev, s pomočjo katerih naj bi lažje vladal, in nepotrebno odpiranje ran iz preteklosti. Guy Darmanin, predsednik Zveze vojnih veteranov iz Alžirije, pa pravi: »Zaradi nekaj oseb, ki so izvajale mučenje, ni mogoče kritizirati celotne francoske vojske, ki ostaja neomadeževana in je na to lahko ponosna.« Vsekakor se s tem Macron ne strinja. Vendar pa zdaj francoski predsednik pričakuje, da bo tudi Alžirija priznala zločine, ki so jih zagrešili njeni borci za neodvisnost.
