Urša Menart, režiserka: Veliko že z majhnimi koraki
Konec minulega tedna je na 21. festivalu slovenskega filma glavno nagrado – vesno za najboljši film – prvič v zgodovini festivala dobila režiserka. Urša Menart se je uveljavila že z dokumentarnimi filmi, kot sta Nekoč je bila dežela pridnih in Kaj pa Mojca?. V slednjem se je lotila preučevanja podob spola v slovenskem filmu. Ne bom več luzerka pa je njen igrani celovečerni prvenec, v katerem se je s svežino ustvarjalke mlajše generacije duhovito, a z vso resnostjo osebnih izkušenj lotila brezupnosti zaposlovalne in stanovanjske situacije današnjih mladih odraslih, ki se iz države vse bolj izseljujejo. Z režiserko smo se o njihovem položaju ter o feminizmu in filmskem ustvarjanju pogovarjali v Portorožu.
Urša Menart je na 21. festivalu slovenskega filma prejela glavno nagrado – vesno za najboljši film. (Foto: Matjaž Rušt)
Kljub naslovu vašega filma mladi v njem niso luzerji, ki bi posedali na kavču in gledali televizijo, a jim vseeno ne gre. Smo v tej generaciji vsi luzerji?