»To je prvovrstna kulinarika, to je prvovrstno vino, to so prvovrstni siri. Če še niste bili tukaj, ste zaf.... idiot in povem vam, da resnično zamujate,« se je letos preminuli svetovno znani ameriški kuharski mojster, popotnik, televizijski voditelj Anthony Bourdain navduševal, ko je leta 2011 obiskal restavracijo in gourmet hotel Boškinac na kvarnerskem otoku Pagu (gledalci so lahko to z njim podoživljali leto pozneje, ko je CNN predvajal 8. sezono serije No Reservation, ki se je začela v severni Dalmaciji ali Terri Incogniti, kot so jo poimenovali ustvarjalci). Ne zgolj on, vsa snemalna ekipa je od navdušenja, bržkone nad vinom, tisti večer postopoma obležala na idilično pokošeni zelenici in v zavetju borovcev ter oljk pred restavracijo. Ko so naslednji dan odšli, so za seboj pustili dober glas, ki je segel okrog sveta (nekateri kolumnisti so si drznili zapisati celo, da je to najboljša reklama, ki bi si jo kulinarika »lijepe naše« lahko želela), ter meni, ki so ga domačini poimenovali Bourdainov krožnik.
Boškinac že vsaj dvajset let
Dovolj oddaljen od poceni neprestanega žurerskega vrveža na svetovno znani plaži Zrće, a še vedno dovolj blizu, da vožnja na z oljkami in vinogradi obdan grič človeka ne navda z občutkom odročnosti, že vsaj dve desetletji stoji Boškinac, četudi ga je Bourdain odkril šele pred sedmimi leti. Pravzaprav je Boškinac eden najstarejših gourmet hotelov, ne le na otoku Pagu, temveč na vsem Hrvaškem, v današnji podobi pa obstaja od leta 2003 (vinska klet od leta 2000). Hotel in restavracija sta zgrajena v tipičnem dalmatinskem stilu, iz belega kamna, pravzaprav skale, z zelenimi lesenimi polknicami na oknih. Sprva so ponujali tisto, po čemer so v teh krajih najbolj znani, ovčje sire različnih starosti oziroma paške sire. A ker gostom vendarle niso mogli ponuditi le krožnika četudi vrhunskega sira, so ponudbo temeljili na izjemno dobro založeni vinski kleti, v kateri izstopajo predvsem avtohtona vina ter couveeji različnih vrst. Sčasoma so ponudbo okrepili, pa vendar ostali zvesti tistemu, po čemer so ti kraji najbolj znani: ribam, jagenjčku, olivam in vinu.
Naša ekipa je ob obisku Boškinca za predjed jedla olive na tri različne načine, in sicer v obliki spužve, krekerja in pralinejev. A celo bolj kot okusi je izstopala prezentacija. Postrežene so bile na aranžmaju iz kamnov, sredi katerih je rasla miniaturna oljka. Boris Šuljić, lastnik in kuharski mojster, je znan po tem, da svoje jedi rad prikaže v kreativnem in ambicioznem kontekstu. Olivna spužva in kreker sta bila zanimive strukture, medtem pa je praline resnično vseboval intenziven okus oliv. Za predjed smo izbrali sipo, ki je bila postrežena na želatinastem špagetu iz rdeče pese in zato intenzivne roza barve, s tapioko iz rdečega popra. Druga predjed je bila carpaccio iz paške govedine. Romb z blitvo in krompirjem, pri čemer sta bila tako blitva kot krompir v obliki penice, ter gosto emulzijo iz olivnega olja je bil prva glavna jed. Druga pa škampi v buzari, pri čemer je bila tudi buzara v obliki goste in okusne pene z dodatkom mladih špargljev. Tretji je bil na vrsti (verjetno vrhunec večerje) jagenjček. Natakar, ki je, kot smo opazili, tekoče obvladal angleščino, kot bi bil doma iz Londona, ne iz Dalmacije, je najprej prinesel na mizo jagenjčka (potrebušino) izpod peke in ga položil na mini rešeto, pod katerim se je ob vejici rožmarina dimilo oglje. Tako ga je pustil nekaj minut, šele nato pa prinesel krožnik s prilogami, bučno emulzijo in krompirjeve krekerje. Zraven se je lepo podalo hišno vino gegić, gre za avtohtono paško sorto, ki jo Boškinci pridelujejo na svojem približno pet hektarjev velikem posestvu.
Priporoča ga tudi Michelinov vodnik
Kolumnist Jutarnjega lista je zapisal, da je crni boškinac oziroma boškinčić (zvrst caberneta sauvignona in merlota) najboljše rdeče vino na Hrvaškem. Po ocenah hrvaških someljejev so bila vina boškinac letnik 2006 in 2007 ocenjena z najvišjo oceno, najboljše so jih ocenili tudi v Večernjem listu. V restavraciji ob svojem rdečem cuveeju sicer ponujajo tudi svoje vino gegić, zvrst boškinac belo (gegić, chardonnay in sauvignon), blago macerirano zvrst ocu (chardonnay, sauvignon, debit in gegić) pa tudi rose in prošek. Jasno, za zahtevnejše goste imajo tudi vinsko karto, na kateri je mogoče najti še druga vina.
Kaj pa cene? Četudi so od časov Bourdainovega obiska močno narasle, se zdijo še vedno zmerne, posebno če vemo, da restavracijo priporoča slavni Michelinov vodnik. Vse opisano, kar se je znašlo na našem krožniku, buteljka belega vina in nekaj kozarcev rdečega ter seveda domača grapa vas bodo stali kakšnih 70 evrov na osebo. Mimogrede, Boškinac obratuje od prvega maja do konca oktobra, a zadnji konec tedna letošnjega oktobra sta tako hotel kot restavracija že razprodana.
