»(Ču)dežnik s Slamnikov« je naš bralec Sergej Učakar z Bleda poimenoval velikanski dežnik oziroma dežnikarico – gobo, ki ji po domače rečemo tudi marela. Nanjo in še na nekaj manjših primerkov je naletel med sobotnim sprehodom, ko se je odpravil na strma pobočja Slamnikov nad Bohinjsko Belo.
Po presenečenju se je spopadel z »logistiko«
»Večkrat grem na lep jesenski dan v gozd, da bi se sprehodil. Ker sem izkušen gobar in gobarim že zelo dolgo, imam vedno oči na pecljih, če se kje vendarle morda ne skriva kakšna užitna goba. Ker je bila lepa sobota, se mi je zdelo, da bi se tudi tokrat dalo najti kaj zanimivega,« dogodivščino opisuje Učakar. »Ko sem šel po strmini navzgor, se mi je odprla jasa, obsijana s soncem, na njej pa kar enajst velikih dežnikov. Že vse življenje hodim v gobe, ampak česa podobnega še nisem videl. Prizor, ki sem mu bil priča, je prava redkost,« pravi.
Ob nepopisnem veselju, ki je sledilo odkritju, pa se je izkušeni gobar znašel pred logistično težavo – kako enajst čudovitih velikih dežnikaric spraviti v dolino. Na sprehodu je bil namreč sam. »Košare ali česa podobnega nisem imel s seboj, saj sem šel res bolj na sprehod kot po gobjo bero,« nam pojasni težavo in doda, da se je kmalu domislil rešitve. »Vse sem zložil v anorak, ki sem ga imel s seboj, in srečno prinesel v dolino.«
Impresivne meredežnikarice velikanke
Mere marele velikanke so očarale vso družino. V višino je merila kar 45 centimetrov, klobuk je imel premer 36 centimetrov, teža je znašala 85 dekagramov. »Še najbolj pa nas je presenetila debelina klobuka, ki je bila kar sedem centimetrov,« navdušeno opisuje. Z velikansko dežnikarico so doma naredili še nekaj fotografij in se nasmejali, kako mogočna je videti šele v rokah sedemletne hčerke Ine Učakar. Potem pa je trofeja s svojimi »sestricami« z nekoliko manj centimetri in dekagrami končala v loncu z okusnim kosilom.
Vse kaže, da je Učakar, ki sicer nabira okoli 20 do 25 vrst gob, kar je precej več, kot zmore povprečen slovenski gobar, dežnikarico velikanko in njene sestrice nabral tik pred koncem gobarske sezone. »Našel sem še enega jurčka, lisičke in črne trobente. Sneg pa bo zdaj ustavil rast večine gob,« pravi na podlagi svojih izkušenj. Ob tem pa opozarja, da sam pri gobarjenju vestno upošteva gobarska pravila, ki jih velevajo predpisi. »Ne zaradi strahu pred morebitno kaznijo, ampak preprosto zato, ker se nekatere stvari pač ne spodobijo. Tudi letos sem opazoval, kako so ljudje s Pokljuke na vrhuncu gobarske sezone tovorili na desetine gob, in to se po mojem mnenju ne spodobi.« Izjemoma, kadar naleti na velikanske primerke, kakršna je bila tokratna dežnikarica, pa je njegova bera tudi obilnejša. To se je zgodilo tudi leta 1996, ko je s Pokljuke prinesel jurčka velikana, o katerem smo takrat poročali tudi v našem časopisu.
