Pri Stari cerkvi v Spodnji Šiški smo pred časom dobili nekaj za naše kraje resnično nenavadnega: javno pralnico. Prostor, v katerem so pralni stroji in si lahko, če si svojega pralnega stroja ne morete privoščiti ali ga enostavno nočete, ker v resnici za enkrattedensko delo zavzema prostor tudi preostalih šest dni, operete perilo. Ob metanju denarja v avtomat. Kot v filmih, saj veste. Najboljši na to temo, Fearsov, po Kureishijevem scenariju, se je celo imenoval Moja mala pralnica, in je prikazoval pakistansko-angleški gejevski par (Marija pomagavka, vsi grehi na kupu!), ki je skušal s pralnico dostojno zaslužiti. In pralnica se je pokazala za izjemno zanimiv socialni prostor. Pojma nimam, ali je tako grešna tudi ta šišenska pralnica, sem pa kot resna preiskovalna novinarka za zdaj ugotovila dvoje: cene so precej visoke, obisk je precej pičel. Le enkrat sem v notranjosti zagledala silhueto, pa še ta je bila morda le firbec kot jaz. Ali torej Ljubljančani zamujajo priložnost za navezovanje novih stikov, znanstev, morda prijateljstev ali celo ljubezni? In kaj se torej tam pere?
Drugi kuriozum, ta daleč od oči, vajenih lepot centra, so nenavadna naselja, kot je Tomačevo ali tista na Barju, kjer se mešajo legalne, pollegalne in črne gra...
Razvnela se je bitka za županske stolčke. Pri tem meščani lahko sodelujemo le tako, da glede na svoje prepričanje izberemo najmanjše zlo na volilnem...