Vsako leto se na božični večerji srečata dve Sloveniji. Tista, ki stari mami na ljubo stisne zobe in za nekaj ur pozabi, da je religija opij za ljudstvo, duhovščina lobistično združenje in cerkev skrivališče pedofilov, ter se spomni, da je božič lepa družinska tradicija, in tista, ki stari mami na ljubo stisne zobe in se za nekaj ur usede za skupno mizo s komunajzarji ter se pretvarja, da ti ljudje niso le socialistični hinavci z dobro plačanimi službami v javni upravi, vikendi na Krasu in dizelskimi urbanimi terenci, marveč so tudi krvni sorodniki, sinovi iste stare mame, ki je, roko na srce, precej neznosna, sitna in stiskaška, zamerljiva in včasih tudi hinavska, skrajno sebična stara vešča, a je naša in je božič in jo imamo zato vsi za nekaj ur najraje na svetu.
In samo zaradi nje se vsi na začetku smehljajo. Vljudnostno si podajajo roke in se sprašujejo po počutju in starejši sin osupel trdi, da ni vedel, da je sestrin mož...
Verjamem, da se je premierju, kdorkoli že on ali ona je, težko odločiti za ali proti privatizaciji. Ko njegov minister obtiči sredi Evrope samo zato,...