Recenzija romana Posmrtni spomini Brása Cubasa: Dragi bralec, spoštovani črv
Brazilski pisatelj Machado de Assis (1839–1908) nosi še stoletje po smrti težko breme. S svojo literaturo – v slovenščini imamo tudi prevod njegove kratke proze Dušeslovec in druge zgodbe (2012) – mora še danes pojasnjevati, zakaj ga del literarne tradicije vidi kot največjega dediča Cervantesove pisave v Latinski Ameriki, velik del bralstva pa njegovega romanesknega prvenca Posmrtni spomini Brása Cubasa (1881), menda najboljšega latinskoameriškega romana 19. stoletja, sploh ne pozna. Šele 20. stoletje je tega mulata, potomca sužnjev, pisateljskega samouka, ki je svoj pohod na literarni parnas začel kot tiskarski vajenec in vmes vase posrkal ves zahodni literarni kanon, postopno popeljalo do priznanja poznavalcev, tudi zunaj brazilskih meja. Če sta bila torej njegova šegava družbena kritičnost in vuhmepiševski slog najboljšega kova, podložena s sumljivo provenienco, preveč za družbo pred dvema stoletjema, zakaj nas de Assis z nezmanjšano silovitostjo pretresa še danes?
Posmrtni spomini Brása Cubasa v vsebinskem smislu ne prinašajo zgodbe, ki bi bralca sezula. Glavni junak in prvoosebni pripovedovalec Brás jih začne s svojo smr...