Trend je očiten: še lani je bilo za izenačenje s polovico človeštva (tedaj je ta štela 3,7 milijarde ljudi) na drugi strani tehtnice treba zbrati premoženje 43 superbogatašev, leto prej pa 61, piše v novi številki Nedeljskega dnevnika novinar Bojan Glavič.
Svetovna finančna kriza milijarderjem ni škodovala, nasprotno: v desetih letih po njenem izbruhu se je število milijarderjev skoraj podvojilo in jih je zdaj že več kot 2200, njihovo premoženje pa se je zgolj lani povečalo za 900 milijard dolarjev oziroma za 12 odstotkov. Na drugi strani se je že tako ubogo premoženje najrevnejše polovice lani zmanjšalo za enajst odstotkov. »Medtem ko se bogastvo vse bolj kopiči v rokah peščice, milijoni ljudi komaj preživijo ali umirajo zaradi nezadostne zdravniške oskrbe. Nihče ne bi smel biti obsojen na zgodnjo smrt ali nepismenost samo zato, ker se je rodil v revščini,« je opozoril Matthew Spencer iz Oxfama, ki je bogataše in korporacije pozval k plačevanju davkov, države pa k učinkovitejšemu boju proti davčnim oazam, v katerih bogataši skrivajo več kot 7600 milijard dolarjev.
Številke iz Oxfamovega poročila je v Davosu izpostavila tudi Christine Lagarde, direktorica Mednarodnega denarnega sklada, da bi podkrepila svojo kritiko direktorjev bank, ki si spet izplačujejo vse bolj vrtoglave nagrade in ki jih bolj kot stabilnost finančnega sektorja zanimajo le čim večji dobički.
Dejstvo, da v Davosu v zadnjih letih vselej odmevno predstavijo poročilo Oxfama in da se celo tam zbrani privilegirani predstavniki svetovne elite vsaj v izjavah zavzemajo za zmanjšanje neenakosti, po svoje kaže, kako resne so zadeve in da je s sodobnim svetom nekaj hudo narobe. Ustanovitelj foruma Klaus Schwab si je davoška srečanja že pred desetletji zamislil kot dogodke, ki naj bi ob sproščenem druženju velepomembnežev in turistični poživitvi mondenega letovišča v švicarskih Alpah (vsak od letošnjih okrog 3000 udeležencev naj bi za petdnevno bivanje v povprečju odštel okrog 70.000 dolarjev, kar Davosu prinese več kot 200 milijonov dolarjev prihodkov) prispevali kaj tudi k izboljšanju svetovnih razmer. Seveda so organizatorji in udeleženci s pretvarjanjem velikih besed v dejanja vselej imeli težave. Česa drugega niti ni pričakovati od pripadnikov elite, ki je v veliki meri odgovorna za težave sodobnega sveta in ki ji nekajdnevno druženje s podobno mislečimi in od realnega življenja izoliranimi veljaki, priliznjenimi politiki in klanjajočim se preostalim spremstvom ne more ravno odpreti oči. Še zlasti ker je dobro poskrbljeno, da se glavnemu hotelu in kongresnemu centru ne morejo niti približati v tem tednu sicer vedno navzoči, a na varni oddaljenosti zadržani protestniki in nasprotniki globalizacije. Če so jih v preteklosti od dogajanja ločevale pregrade z bodečimi žicami, organizatorji v zadnjih letih s pomočjo več tisoč vojakov in policistov nepovabljencem zaprejo že dostop do same okolice tega idiličnega mesteca na 1560 metrih nadmorske višine.
Iz postelje v službo – v dnevno sobo
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kakšne so prednosti in slabosti dela od doma, kako zapornikom preprečiti, da bi za rešetke dobili drogo, kakšni so spomini Nataše Košir Mušič, miss Jugoslavije iz leta 1968, na katero zgodovinsko potovanje se odpravlja papež Frančišek, katera slovenska županja se je uvrstila med deseterico najboljših županj na svetu – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
