Kritika knjige Tuja lepota: Iz življenja tujih sanj
Tatjana Tolstoj že dolgo predstavlja enega najbolj samosvojih glasov sodobne ruske proze, v slovenskem prostoru pa se šele počasi prebija v ospredje. Leta 2002 je bila njena kratka zgodba Snidenje s ptico vključena v izbor Pogovor gluhonemih, leta 2016 pa je v zbirki Sto slovanskih romanov izšel njen edini, mojstrsko napisani roman Mjausk, ki bi zaslužil več pozornosti – in bralcev. Če je Snidenje s ptico dober primer avtoričine spretnosti, kako iz preprostega (a težkega) dogodka ustvariti sanjsko, s folkloro prepredeno atmosfero, je Mjausk svojevrstna »hvalnica védnosti«, nenasitni vedoželjnosti kot obliki razumevanja in spoznavanja sveta. Predvsem pa je tu čudenje, navduševanje nad diskretno lepoto bivanja, v katero so vpeti tudi pravkar izšli avtoričini eseji Tuja lepota.
Oznake esej v tem primeru ne gre razumeti v konvencionalnem smislu žanra. Kot opozarja Urša Zabukovec, Tolstojeva »svojo esejistično pisavo razume kot preplet oziro...