Trije hladilniki, štirje pralni stroji, štirje radioaparati, avtomobili, letalske vozovnice, polpenzioni v počitniških apartmajih pa seveda gotovina. To so bili dobitki srečelova s sloganom Osrečite sebe in družino, ki ga je leta 1966 organizirala vzpostavljajoča se Koroška galerija likovnih umetnosti (KGLU), da bi zrasli njeni dodatni razstavni prostori. Srečka je stala pet dinarjev, prodajali so jo po vsej Jugoslaviji.
»Verjetno si danes težko prestavljamo, da je s pomočjo loterije, mladinskih brigad in delavcev, ki so zastavili svoje devize, 2000 kvadratnih metrov galerije zraslo v 50 dneh,« pravi Nika Autor, češ da je dogajanje s prihodom visokih političnih gostov prenovilo ves Slovenj Gradec. »Odprtje razstave neke lokalne galerije so prenašali po vsej državi. Sicer s štirinajstminutno zamudo zaradi predolgega evrovizijskega prenosa iz Stockholma, a približali so ga petim milijonom gledalcev.« Raziskavo za svoj novi obzornik, subverzivno dokumentarno-esejistično filmsko formo, poimenovan Družina in delavec, je torej začela v galerijskem arhivu.
Delavec danes zastonj
Ob dvajseti obletnici konca druge svetovne vojne in zapisa splošne deklaracije človekovih pravic se je torej na otvoritveni mednarodni razstavi vzpostavila zbirka galerije, takrat sestavljena tako iz del že uveljavljenih umetnikov z Zahoda kot ustvarjalcev iz Jugoslavije in tako imenovanega tretjega sveta. A avtoričino pozornost so pritegnile izgubljene umetnine – po razstavi se je izgubila sled za grafikama Družina in Delavec sirskega umetnika Mahmouda Hammada, izginila je tudi grafika Šveda Jana Forsberga Vojna, ki je na tekmovalni razstavi zmagala.
»Moja prva intervencija je bila, da sem prek spleta v ZDA našla in za 78 dolarjev v zbirko vrnila zmagovalno grafiko Vojna, razmišljala šem že o videu, ki bi to dokumentiral,« razlaga ustvarjalka. A so jo begunci na slovenskih mejah, kjer je takrat pomagala ob odprtju migrantske balkanske poti, ponovno spomnili na izgubljeni grafiki: »Sirija je na razstavi sodelovala s pomenljivo poimenovanima deloma. Družina in delavec sta identiteti, ki ju je danes ob pogledu na begunca skoraj nemogoče misliti, saj jim takoj pripnemo zloveščo oznako tistega, ki je nelegalen, kriminalen, ali pa tistega, ki je žrtev.«
Iskanje izgubljenih del, ki nista bili primerno predstavljeni niti v takratnem katalogu, je prineslo rezultate šele pred nekaj meseci. Družino, ki je bila nekoč vredna 25 dolarjev, je KGLU iz Jordanije, kjer so delo preimenovali v Izgnana družina, lahko odkupila za 5000 dolarjev. »Vojno smo odkupili za 78 dolarjev, Družina iz Sirije je stala 5000 dolarjev, lepo pa je, da so nam Delavca zraven podarili zastonj,« v trpkem smehu dodaja avtorica. Kakšna je bila podoba delavca in družine v času Jugoslavije, ki je izbrisana, in kakšna je ta podoba danes, ko se briše Sirija, se sprašuje.
Protestne intervencije
Dokumentarni video, ki bi zaobjel vso zgodbo, bi z intervjuji omejil večpomenskost problematike, zato je naredila nov filmski obzornik. V polurnem videu je med drugim prepletla arhivske fotografije in posnetke iz časa gradnje in odprtja galerije ter posnetke beguncev ob slovenski rezalni žici, izpostavila je tudi žensko vprašanje. »Izgubljenost« Družine tematizira v videu prek prevpraševanja odsotnosti podobe, denimo s projekcijo podob na prazne polaroidne fotografije.
»Neko zgodovinsko dogajanje skušam združiti z današnjo situacijo, v kateri nekoga izključujemo, tokrat migrante. Misliti poskušam drugačen, boljši jutri, nemara pa že tudi danes,« razmišlja o svoji angažirani praksi vizualnih, protestnih intervencij. »Obzornik je, čeprav naj bi šlo za obsoletno formo, vedno znova vznikal v času in prostoru, kjer so bile pod vprašanjem pravice zatiranih, z vrhuncem v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so ga za svojega vzela revolucionarna, feministična in delavska gibanja pa gibanja za pravice temnopoltih, istospolno usmerjenih.« Tudi tega obzornika ne bi bilo brez skupnega dela članov kolektiva Obzorniška fronta.
Filmarji bodo rekli, da to ni film, v galeriji bodo trdili, da je, še odgovarja ob vprašanju, kako bo obiskovalca galerije pred platnom zadržala toliko časa. »Kot ustvarjalka sem ves čas v tem vmesnem prostoru, a vanj obenem verjamem in o njem dvomim. Taka tema pač ne dopušča ustvarjanja iz pozicije všečnosti, hoče zahtevnega gledalca,« še sklene.
