Ne spominjam se, da bi kdaj pisal o obsojencih na tak način, da bi bili prepoznavni. Gotovo sem občasno, zlasti v strokovnih krogih, obravnaval kakšen primer, kjer se je zaradi odmevnosti dejanja lahko vedelo, za koga gre. Nikoli pa me ni mikalo, da bi se ukvarjal s tem, kaj obsojeni počno po prestani kazni. Iz svoje zaporniške prakse se spominjam kar dosti primerov, ko so že po zaporu ljudje sami od sebe prihajali na pogovore, ker so se zanesli na kakovostno svetovanje, kakršno so imeli v spominu še iz zapora. Teh stikov sem bil vesel, ker so pomenili, da se je med osebjem in obsojenimi razvilo zaupanje, ki ni bilo omejeno na čas kazni. To se dogaja še danes, ko je že več kot četrt stoletja, kar sem zapustil zapor.
To načelo, da ne pišem o obsojenih, njihovem preteklem in sedanjem življenju, se je zamajalo, ko mi je prišla v roke knjiga Luke Vlaovića z naslovom Puščavski zapis...
Na pravosodnem ministrstvu so na pobudo poslancev za okoli 16 milijonov evrov znižali načrtovano investicijo v zapora na Igu in v Ljubljani. Tudi na...