Košarkarji v ligi NBA vsako sezono odigrajo 82 tekem rednega dela, najboljši pa se nato med seboj pomerijo še v končnici. Ob tako napornem tekmovalnem ritmu ne čudi, da so igralci le stežka vseskozi osredotočeni zgolj na košarko. Nedolgo nazaj se je zvezdnik Oklahome City Russell Westbrooke na tekmi zapletel v besedni obračun z enim od navijačev v Salt Lake Cityju in mu očital, da ga je rasistično zmerjal. Navijač je bil kaznovan z dosmrtno prepovedjo obiskovanja tekem v ligi.
A kot piše Guardian, košarkarji žaljivkam in kritikam niso izpostavljeni le na parketu, temveč tudi na družbenih omrežjih. Za najbolj zloglasen primer v zadnjem obdobju je poskrbel Kevin Durant, ki so ga ujeli pri uporabi več različnih računov na twitterju, s pomočjo katerih se je branil pred zlobnimi jeziki na medmrežju.
Lahko denar res kupi srečo?
Omenjena dogodka in še številni drugi postavljajo vprašanje, ali so košarkarji v ligi NBA slavi in denarju navkljub v resnici srečni? O njihovem duševnem zdravju so se mediji obširno razpisali lani, ko sta tako Kevin Love (Cleveland Cavaliers) kot DeMar Derozen (San Antonio Spurs) v javnosti odkrito spregovorila o svojem boju s tesnobo in depresijo, omenjeni problem pa je na zadnji MIT Sloan Sports Analytics konferenci izpostavil tudi komisar lige NBA Adam Silver. Med drugim je dejal, da je mnogo igralcev, ki jih sreča »resnično nesrečnih« in da so »neverjetno osamljeni«. Pričakovano je njegova izjava naletela na nasprotovanje. Med najbolj glasnimi kritiki je bil legendarni Charles Barkley, ki je trdil, da košarkarji nimajo tehtnih razlogov, da so nesrečni, saj služijo na milijone dolarjev in spijo v najbolj prestižnih hotelih.
A športni psiholog Michael Gervais se s 56-letnikom ne strinja. Že res, da se sreča posameznika povečuje z rastjo njegovega dohodka, a raziskave so pokazale, da vrh doseže pri približno 75.000 dolarjih zaslužka na leto, nato pa začne stagnirati. »To je popoln mit in velika zmota,« o povezavi med srečo in premoženjem pravi Grant. »Ljudje, ki zaslužijo več kot 75.000 dolarjev na leto, niso še bolj srečni. »Zunanje dobrine ne narekujejo notranjega počutja.«
Družbena omrežja kot prostor za nadzor svoje javne podobe
Silver sicer kot enega od razlogov, ki igra veliko vlogo pri duševnem zdravju košarkarjev, navaja tudi družbena omrežja. Podobno kot ostali športniki tudi igralci v NBA ogromno časa preživijo na na twitterju in instagramu. Glavni trener ekipe ameriškega nogometa Arizona Cardinals, Kliff Kingsbury, je nedavno razkril, da svojim igralcem med sestanki dovoljuje kratke telefonske odmore. »Med sestanki začneš opažati, da mencajo z rokami in tresejo z nogami. Takrat veš, da rabijo svojo dozo uporabe družbenega omrežja. Zato jim dovolimo, da pogledajo na svoje telefone, nato pa nadaljujemo s sestankom,« je pretekli mesec dejal Kingsbury.
Odgovor, zakaj so družbena omrežja za športnike tako mikavna, je po pisanju Guardiana zelo jasen. S pomočjo le-teh namreč nadzorujejo svojo javno podobo. A to je dvorezen meč, saj so posledično izpostavljeni tudi žaljivim komentarjem ostalih uporabnikov. »Ena največjih bojazni sodobnega človeka je, kaj si o njih mislijo drugi,« je prepričan Gervais. »To je pri sodobnem človeku celo bojazen številka ena,« še dodaja. A če ima običajen smrtnik na družbenih omrežjih le nekaj sto sledilcev, ki spremljajo njegovo početje, ta številka pri NBA igralcih naraste na več milijonov. Tako ni presenetljivo, da se številni košarkarji soočijo s težavmi.
Družbena omrežja kot zelo temačen prostor
Član Philadelphie 76ers’ JJ Redick se je lansko poletje povsem odpovedal družbenim omrežjem, potem ko je spoznal, koliko časa zapravi na njih in kako moteč dejavnik so v njegovem življenju. »To je zelo mračen in nezdrav prostor. Je neresničen,« je za Bleacher Report dejal Redick. »Če se izrazim po Freudovsko, družbena omrežja niso zdrav prostor za tvoj ego. So začaran krog jeze, potrjevanja in plemenske kulture. Vse skupaj je srhljivo,« je še povedal.
Nedavna raziskava je sicer med generacijo milenijcev potrdila jasno povezavo med negativnim vedenjem na družbenih omrežjih in depresijo. Klinična psihologinja Lisa Strohman pri tem izpostavlja negotovost, ki jo družbena omrežja vzbujajo pri košarkarjih v ligi NBA. »Milenijci informacije objavljajo, ne da bi pred tem o njih premislili in jih uredili,« pravi Strohmanova. Kljub temu je prepričana, da se bo že naslednja generacija košarkarjev z družbenimi omrežji spopadala precej uspešneje. »Generacija Z je že boljša pri tem, katere informacije je treba uporabiti in katere izločiti. Generacija milenijcev tlakuje pot do tega,« je še zatrdila.
