Pred kratkim sem poslušala predstavitev projekta za postavitev Koliščarskega naselja na ižanskem delu Ljubljanskega barja. Kot del novega Interpretacijskega centra, ki ima domovati na Igu, bo nekaj avtorsko zasnovanih hišic na kolih postavljenih na enega najlepših koncev Barja ob sotočju Ižice in Želimeljščice. Da bo, kot pravijo v občini Ig, »prizore iz romana Bobri Janeza Jalna mogoče videti v živo«. Resno? Smo ljudje res tako brez domišljije, da potrebujemo nazorne replike? In to in situ, ne v muzeju, temveč prav tam, kjer so nekdaj stale in kjer je Barje zdaj najlepše? Je res treba oblikovati celó umetno jezerce? Saj smo vendar v dobi nadgrajene realnosti, v kateri nam ustrezna aplikacija na pametnem telefonu omogoča celo to, da pogledamo, kakšen je bil nekdaj prostor, v katerem stojimo, in kakšen bi lahko bil v prihodnosti. Če se kdo zmrduje: replika kolišča ni nič pristnejša, pa še realnost temeljito spremeni. Pametni telefon lahko vedno ugasnemo, novo kolišče pa bo stalo tam in ne bomo ga mogli izključiti iz vidnega polja. Ni dovolj, da si v Interpretacijskem centru ogledamo predstavitev, potem pa se po kolovozih podamo na sprehod in uživamo v spremembah svetlobe, vonjih in zvokih Barja, kakršno je? In pri tem, če želimo, z odprtimi očmi sanjamo o Jezerski roži?
Skoraj istočasno so v Izoli predstavili »Izolanom prijazno znanstveno fantastiko«, kakor so predloge študentov arhitekture za pozidavo zaliva Viližan poimenovali lo...
Gospo Ano Kučan želim podpreti pri njenih izvajanjih (Dnevnik, 12. februar 2019) in jo na kratko seznaniti z (uspešno zamolčanim) strokovnim člankom...