Z naslovom se je okitil Jan Plestenjak, a tudi nominacija ni kar tako. Vam laska?

Seveda, verjamem, da se vsakemu zdi dobro. Nikoli nisem povsem razumel tistih, ki so se na vso moč otepali nagrad ali pohval. Medijska izpostavljenost prinese tudi to in lepo je, saj so to pozitivne stvari.

Fatalne ženske izbiramo že leta, moški ste bili na tem področju prikrajšani. Ali ta naziv temelji izključno na vaših fizičnih lastnostih?

Upam, da ne, saj tudi fatalna ženska ni samo lepa, ampak ima nekaj več, karizmo, s katero zaznamuje družbo. Za ženske je res več takih izborov. Če se gremo enakopravnost spolov… (Smeh.)

Če pogledamo gospodarstvo, so ženske še vedno prepogosto spregledane…

Na žalost res – tam imamo fantje rezervirane tajkune leta in obsodbe leta.

Poziranje pred fotoaparatom vam nikakor ni tuje. Če imamo pravo informacijo, je bilo vaše prvo fotografiranje za revijo Smrklja že v najstniških letih?

Takrat sem bil prvič plačan za fotografiranje. Kot srednješolec sem mislil, da bo moja kariera v športu, a sem se vendarle odzval na povabilo sošolke, ki je za revijo ustvarjala fotostrip. Za eno popoldne dela sem dobil 10.000 tolarjev, s katerimi sem imel takrat »pokrite« petke za ves mesec, pa še komu drugemu sem lahko plačal pijačo. To so bili časi, ko je burek stal 150 tolarjev. Fotograf Urban Modic je naredil še nekaj testnih fotografij, ki so jih pozneje porabili v reviji, kmalu zatem pa je prišlo povabilo za fotografiranje za Subrinin koledar.

Nato so se začela odpirati vrata v svet manekenstva?

Sledili sta kampanji za Labod in Muro. Še danes mi je zelo žal te znamke, sem kar navezan nanjo.

Šlo je za velik skok v kratkem času. Verjetno si niste predstavljali, da bi delo za majhno revijo lahko vodilo do takšnih znamk. Ste imeli srečo, da niste izpustili priložnosti?

Kot je nekoč rekel Denzel Washington: »Sreča je, ko pride priložnost in si nanjo pripravljen.« Nikoli nisem ničesar delal z levo roko, vedno sem dal vse od sebe. S prvimi večjimi kampanjami sem si ustvaril profesionalne fotografije in portfolio, s katerim sem dobil agencijo v Milanu.

Kako dolgo ste tam ostali?

Šel sem dvakrat, prvič še pred 20. letom, za nekaj mesecev. Všeč sta mi bila delo in zaslužek, življenje tam pa niti ne. Mesto je čudovito za izlet, kavo, sladoled, imam nekaj najljubših kotičkov, gneča in hrup pa me odbijata, zato tam ne bi mogel prav dolgo živeti.

Ali sivina v laseh, ki ste jo prej omenili, razširja spekter vlog?

Še pred dvema tednoma bi temu pritrdil, a so mi potem za dva oglasa zapored pobarvali in skrili sive lase. So pa ti bonus zlasti pri tujih agencijah, ki me zastopajo, saj tam običajno iščejo »starejše«. Kakšno dodatno vlogo dobim pa tudi zaradi »zvezdice«, da se na snemanju dobro razumem z otroki.

Oglase ste snemali za res ogromno blagovnih znamk, med katerimi izstopajo ure znamke Breitling. Kako je prišlo do sodelovanja?

Glavna zasluga gre tukaj pravzaprav sodelovanju s slovensko draguljarno Malalan, kjer smo posneli družinske fotografije za njihov katalog. Pozneje so opazili tudi moje fotografije, ki visijo v prestižnem dunajskem hotelu. Nastale so pred kakšnim letom dni, ko sem delal kampanjo za drugo luksuzno znamko ur. Očitno sem s tem pritegnil njihovo pozornost, čeprav v resnici nisem povsem verjel, da se bo iz tega kaj izcimilo, saj se je zdelo kar predobro, da bi bilo res. A kmalu zatem so me povabili na sestanek na Dunaj, kjer smo sklenili dogovor.

So vas zaradi manekenskega dela in prijetne zunanjosti kdaj podcenjevali?

Zagotovo, še zdaj me. Pri karieri mi je to celo pomagalo, saj me je podžgalo in dodatno motiviralo. Škoda bi bilo, če tega ne bi izkoristil v svoj prid.

Manekenstvo je eno redkih področij, kjer so ženske plačane bolje kot moški. Ste kdaj primerjali številke?

Natančnih številk nimam, vem pa, da med najbolje plačanimi modeli na svetu ni moških. Je pa dekletom zagotovo težje v tem svetu. Spomnim se, kako so jokale po agencijah, ker so nad njimi izvajali pritisk že zaradi pol centimetra preširokih bokov. In to tistim, ki bi kvečjemu potrebovale kakšen dodaten kilogram. Stvar je šla tako daleč, da so dekleta celo jedla vato, ker se ta napihne v želodcu in zmanjšuje občutek lakote. Zadnje čase se stanje sicer malce popravlja, a še vedno nismo na ravni tistega, kar je zdravo.

Kako žena gleda na vašo priljubljenost v javnosti?

Ajdo zelo cenim in sem ji res hvaležen, saj si lahko samo predstavljam, kako težko je živeti z modelom. Verjetno še zlasti na začetku zveze, ko človeka še ne poznaš dobro in mu tudi še ne moreš tako zaupati. Zdaj imava odnos, ki temelji na iskrenosti in zaupanju, po skoraj 14 letih bi lahko namesto mene odgovarjala na intervju, pa sploh ne bi opazili.

Pri večjih mednarodnih kampanjah morate kdaj tudi kaj odigrati. Ste tudi v oddaji Dobro jutro v kakšni vlogi ali ste takšni kot običajno?

Na televiziji sem, kdor sem. Dobro jutro je sproščena oddaja, ki traja štiri ure. Ravno zaradi tega bi težko igral. Če se lahko vsakič tako dolgo pretvarjaš, si ali psihopat ali pa res odličen igralec.

Kakšni so odzivi na rubriko Mars in Venera, v kateri se z izmenjavo nasprotujočih si mnenj soočata s Špelo Močnik? Se mi samo zdi, da glas ljudstva skoraj vedno podpre vas?

V zmagah je trenutno 11 proti 8 zame. Rubrika je verjetno dobro sprejeta zaradi večnih debat o temah, o katerih se običajno vsi pričkamo in kjer se trejo mnenja. A tudi s Špelo nisva vedno vsak na svojem polu, ni vedno vse črno-belo. Tudi če nisva povsem na eni strani, za potrebe dobre debate nabereva argumente in se trudiva prepričati gledalce. To so teme, pri katerih je fino, da se pogovarjamo – da se znamo kdaj strinjati, da se ne strinjamo. Če se ob tem še zabavamo, pa je to dvojna zmaga.

Znani ste tudi po oddaji Avtomobilnost. Za ljubitelja avtomobilov je to verjetno sanjska služba.

Že od malega sem rad gledal avtomobilistične oddaje, zelo rad sem imel avte. In še vedno jih imam. Takšna oddaja je bila vedno del mojih sanj. Vsak teden testiram kakšen avtomobil, na poligonu si lahko dam duška in s tem zadostim želji po adrenalinu, ki mi zadnja leta morda manjka v primerjavi s športnimi dnevi iz boba. Tam sem najvišjo hitrost dosegel v St. Moritzu, v dvosedu, in sicer 143 kilometrov na uro. To je bilo pri vozilu brez motorja in brez možnosti zaviranja na progi. Zelo uživam ob ustvarjanju oddaje in upam, da se to vidi tudi na zaslonu.